Besedilo objave.

Pogosta vprašanja bralcev Štajerskega tednika so v zvezi s težavami v ustni votlini pri njihovih mucah. V prejšnjih dveh prispevkih sem se posvetil ustni votlini kužkov, v današnjem, pa bom poskusil opisati najpogostejše težave, ki se pojavljajo v ustni votlini pri naših mucah.
Muce imajo prav tako kot kužki difiodontno zobovje, kar pomeni, da mlečni zobki izpadejo in jih nadomestijo stalni zobje. To se zgodi v starosti od 3 do 6 mesecev. So pa muce bistveno bolj dovzetne za vnetja ustne votline kot psi in to že od rane mladosti dalje. Že zelo male, mlade, komaj nekaj tednov stare muce imajo lahko vnete očke, izcedek iz nosu in obilne razjede v ustni votlini in jeziku. Najpogostejši povzročitelji so virusi, predvsem calcii in herpes virus. Take muce se močno slinijo, nehajo piti in jesti, zaradi tega jim pade odpornost in tako se namnožijo v ustih še bakterije, ki lahko privedejo do smrti živali. Take muce potrebujejo intenzivno terapijo z zdravili pri veterinarju in tudi intenzivno nego iz strani lastnika. Lastnik mora poskrbeti vsaj za pitje svoje muce in pogosto je potrebno, da ji vodo vbrizgava s posebno brizgo v usta, saj drugače pride do dehidracije živali. Razjede v ustih muce so zelo boleče in zaradi tega muca sama noče piti. Virusi se pogosto naselijo tudi v dlesni živali, povzročajo karakterističen rdeč rob nad zobmi in so razlog za mnogotere ponavljajoče izbruhe močnih vnetij v ustni votlini in zaradi tega pogoste ponovitve terapij pri veterinarju in pogosto slabo voljo lastnikov takih muc, saj želijo, da veterinar predpiše tako terapijo, da bodo njihove živali zdrave. Zdravstveno stanje ustne votline pri mucah je izrazito odvisno od imunskega sistema živali. Če je imunski sistem zdrav in močan, so tudi usta in ustna votlina, dlesni in sluznica v redu, če pa je imunski sistem okvarjen, pa imajo virusi in bakterije prosto pot in prihaja do ponavljajočih se ulcerativnih gnojnih vnetij ustne votline, katere spremlja popolna neješčnost in močan smrad iz ust. Tudi pitje vode je izrazito zmanjšano, ali pa žival sploh ne more piti. Taka vnetja so pogosto znak, da je muca okužena z mačjim AIDSOM ali LEUKOZO.
Kot pri kužkih je tudi pri mucah pogosta parodontalna bolezen, ki ima genetsko predispozicijo in določene muce so zelo hitro brez zob v ustni votlini. Zaradi odmikanja dlesni od zob in gnitja hrane v raznih žepih v dlesnih prihaja do propadanja zobne sklenine, do nabiranja zobnega kamna, majavosti in izpadanja zob. Muce so bolj občutljive na bolečino v ustni votlini kot kužki. Zelo hitro se pojavijo motnje pri jemanju hrane, predvsem, če se bolečina pojavi pri žvečenju hrane. Napredovanje bolezni zavremo s higieno ustne votline, z umivanjem zob mucam, kar pa je največkrat v praksi težko izvedljivo, saj moramo z umivanjem zob začeti že v rani mladosti, kasneje se muce čiščenju preveč upirajo. Najbolje je, da muco vsaj 2 krat letno pripeljemo k veterinarju, ki se ukvarja tudi s problematiko zob in ima v ambulanti opremo in instrumentarij za izvajanje zobozdravstvenih storitev. Na podlagi lastnih izkušenj lahko trdim, da je potrebno nekaterim mucam dva krat letno odstraniti zobni kamen, populiti gnile in propadle zobe in le tako lahko kontroliramo in upočasnimo posledice parodontalne bolezni, in ostalih procesov v ustih. Ker imajo muce res težave z ustno votlino, svetujem lastnikom, da v koliko opažajo znake neješčnosti in slinjenja, ter močan zadah pri njihovih mucah, pripeljejo le te v ambulanto, kjer jih bomo pregledali in naredili plan zdravljenja in preventive. Bolje je ukrepati preden gredo procesi predaleč in je ustna votlina muce podobna gnojni jami, tako po videzu kot tudi po vonju. S pravočasnim reševanjem opisanih težav, poskrbimo tudi za kvalitetno in sproščeno življenje brez bolečin pri naši muci. Lastnikom tudi svetujemo, kako dvigniti imunski sistem

Emil Senčar dr.vet.med.

Ponavljajoče se kronične driske pri psih in mucah so resna zdravstvena težava, katere vzrok je pogosto slabo delovanje trebušne slinavke.
Trebušna slinavka je žleza z notranjim izločanjem in leži v trebušni votlini v vijugi debelega črevesa. Žlezo po navadi povezujemo in poznamo s hormonom inzulinom, ki uravnava nivo sladkorja v krvi. Žleza pa ima tudi drugo zelo pomembno funkcijo, saj izloča prebavne encime, ki sodelujejo pri prebavi, pri razgradnji beljakovin, škroba in maščob. Ko pes ali mačka zaužijeta hrano, se sproži izločanje prebavnih encimov iz trebušne slinavke. Le ti se izločajo skozi drobno izvodilo direktno v črevo, kjer se aktivirajo in začnejo razgrajevati hrano. Bolezensko stanje nastopi, ko je izločanje teh encimov zmanjšano, kar imenujemo eksokrina pankreasna insuficienca, ali EPI. Bolezen je pogosta tako pri psih in tudi mucah. Pri teh bolnih živalih se beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe v prebavilu živali ne razgradijo do te mere, da jih črevesna stena lahko vsrka, oziroma se zaužita hrana ne resorbira v zadostni meri. Večina prehrambne vrednosti zaužite hrane se tako ne izkoristi za potrebe organizma, temveč se bolj ali manj neprebavljena izloči skozi črevo iz organizma. Tako obolela žival lahko kljub obilno zaužitim količinam hrane strada, hujša in na koncu lahko zaradi kaheksičnosti tudi umre. Vzroki za nastanek bolezni so lahko zelo raznoliki. Eden od glavnih vzrokov je kronično vnetje trebušne slinavke. Bolezen poteka zelo pritajeno, občasno opazimo pri svoji živali prebavne motnje, predvsem drisko in počasno izgubljanje telesne teže. Izraziteje nastopijo klinični znaki, ko propade približno 90 % žleze. Pogosto je vzrok propadanja funkcionalnih celic trebušne slinavke tudi prirojen. Dovzetni so predvsem nemški ovčarji in psi večjih pasem. Pri mucih ni pravila in se bolezen lahko pojavi pri pasemskih in nepasemskih mucah. Klinični znaki bolezni so praktično enaki pri vseh obolelih živalih, tako pri psih kot pri mucah. Karakteristično je hujšanje živali zaradi izgube maščobe in izgube mišičnega tkiva. Driska je redni spremljevalec bolezni in je najpogosteje grde svetlo rumene ali ilovnate barve, lahko je tudi zelo vodena. Pogosto obolele živali mučijo vetrovi in precej glasni zvoki iz prebavil. Živali so konstantno lačne, lahko celo prekomerno jedo, tudi lastne iztrebke, rastline in vse ostalo, kar jim pride pred gobček.
Diagnoza se postavi na podlagi kliničnih znakov in z laboratorijsko biokemijsko preiskavo količine encimov v krvi živali in v iztrebkih. Zdravljenje je razmeroma preprosto, vendar traja do konca življenja. . Manjkajoče prebavne encime nadomestimo s prebavnimi encimi v obliki tabletk, ali praška. Le te mora kužek ali mucek zaužiti pred ali med obrokom. Zdravljenje je zelo uspešno in zelo hitro se začne splošno stanje živali popravljati. Na tržišču so tudi že pripravljene dietne hrane, ki so odlično prebavljive.
S kombinacijo encimatskih tabletk in lahko prebavljive hrane, lahko naši kosmatinčki živijo kvalitetno in sproščeno življenje in nam vsakodnevno lepšajo naš vsakdanjik.

Emil Senčar dr.vet.med.

Zelo pogosta težava pri mačkah je zlomljen rep, ki mrtvo visi od živali in ga le ta ne uporablja. Tak rep je neprestano moker in umazan, mačko pogosto zanaša pri hoji in izraža bolečino, če jo dvignemo ali pocrkljamo.
Rep je pri mačkah del telesa, ki je pogosto izpostavljen najrazličnejšim poškodbam. Ena zelo pogostih poškodb je, da ga pripremo z vrati, ko jih zapiramo. V tem primeru gre po navadi za zlom repa, včasih se zraven tudi oguli koža in zadeva je videti precej grozno, saj iz mačke binglja krvav oguljen štrcelj, namesto kosmatega repa. Rep je prav tako pogosto poškodovan v mačjih pretepih, ko zaradi ugrizov pride do infekcije in propadanja repa. V zgoraj omenjenih primerih muc rep še uporablja in ga premika, le od poškodbe naprej je rep pogosto nevrološko poškodovan in ga žival ne čuti. Zelo nerodno in neprijetno je, če je rep poškodovan že v samem korenu repa, kar se najpogosteje dogaja pri poškodbah, katere povzročijo avtomobili. Če ima muc veliko srečo in ga avto ne zbije do smrti, se tako srečanje pogosto konča s poškodbo križnega dela hrbtenice oziroma medenice, katerega posledice so v korenu zlomljen rep in zelo pogosto tudi poškodovana medenica ali celo hrbtenjača. Rep mačke in mački odmaknejo, ko opravljajo fiziološke potrebe. Če to ne morejo storiti je odvajanje blata oteženo, saj rep pritiska na analno odprtino. Posledica je umazan, smrdeč zadnji del živali in ker pogosto nevrološka motnja prizadene tudi mehur in zaradi tega urin nekontrolirano odteka, je takšna žival močno prizadeta in v zelo žalostnem, nezavidljivem položaju. Mačke so po naravi izredno čiste živali in so v takih primerih zelo nesrečne, saj si ne morejo pomagati.
Lastnikom mačk, ki opažajo pri svoji živali omenjeno problematiko svetujem, da se oglasijo z mačkonom v ambulanti. Treba bo opraviti klinični pregled živali z nevrološko preiskavo in najverjetneje tudi rentgensko slikanje medenice in repa. Tako bomo natančno diagnosticirali mesto poškodbe in tudi ugotovili, do katere stopnje je je rep nevrološko poškodovan in temu primerno tudi ukrepali. Vsekakor je treba rep od mesta, kjer je nevrološko mrtev operativno odstraniti. . Poseg je majhen, hitro končan in nujno potreben, saj je drugače tak nevrološko mrtev rep za žival zelo moteč. Če ima maček poškodovan zgornji del medenice, do katerega pride zaradi udarca podvozja avtomobila in žival repa ne čuti v celotni dolžini, v takem primeru pa ga je treba odstraniti v celoti. Tu gre za večji in bolj zapleten poseg, saj v tem primeru odstranimo celoten rep z vsemi repnimi vretenci, ki se začenjajo v medenici. Maček po operaciji in amputaciji repa živi popolnoma normalno. Vsi predsodki in prepričanja ljudi o potrebnosti mačjega repa za krmarjenje okoli dreves in drugih ovir so iz trte izviti. Težava se lahko pojavi le, če je zaradi intenzivnosti poškodbe motena tudi funkcija analne mišice zapiralke in mački blato nehotno uhaja. V takem primeru pa se pogovorimo z lastnikom o smiselnosti posega in nadaljnjega zdravljenja živali.

Emil Senčar dr.vet.med.

Gospa Marija s Ptuja je lastnica 10 let starega muca, mešančka belo črne barve. Mucek je pred časom bolehal, bruhal je in imel tudi drisko. Zdravljen je bil pri veterinarju, pri katerem je dva krat prejel injekcije zoper drisko in bruhanje. Nekaj dni mucek ni zaužil prav ničesar, le pil je vodo. Stanje se je pri mucku začelo popravljati, tudi driske skorajda nima več. Začel je jesti in vsak dan poje nekaj dietne hrane, ki mu jo je predpisal veterinar. Lastnica pa je kljub temu zelo zaskrbljena, saj je opazila, da ima mucek rumeno kožo po trebuhu in tudi po ostalih delih telesa.
Bolezensko stanje, katero opisuje gospa Marija pri svojem mucku imenujemo zlatenica ali ikterus. Koža se obarva rumeno zaradi bilirubina, žolčnega barvila, ki se nahaja v jetrnih celicah in rdečih krvničkah. Omenjeno pomeni, da so vzrok rumeni barvi kože poškodovane jetrne celice ali prekomerno razpadle rdeče krvničke. Do omenjenih težav lahko pride kot posledica zaužitja različnih strupov, ki okvarijo jetra in rdeče krvničke ali kot posledica bolezenskih stanj, katera so povzročena z bakterijami in tudi nekaterimi virusi, ki povzročijo razpadanje rdečih krvničk in jetrnih celic. Pri starejših živalih so lahko vzrok za zlatenico pri živali tudi maligna obolenja jeter in hematopoetskega sistema. Vsekakor gre za zelo neprijeten in nevaren bolezenski znak, ki vedno pomeni hujšo zdravstveno problematiko, ki vsekakor zahteva poglobljeno diagnostiko in čimprejšnje strokovno ukrepanje. Posledice nepravočasnega ukrepanja so najpogosteje usodne za življenje živali.
Lastnici mucka svetujem čimprejšnji obisk v ambulanti, kjer bo potrebno mucku odvzeti kri, narediti RTG preiskavo in UZ preiskavo trebušne votline. Ne bi se spuščal v razlago terapije pri obolelih živalih z zlatenico, saj je le ta odvisna od vzroka, ki je zlatenico povzročil. Izredno pomembne so dnevne infuzije, ki jih žival dobiva nekaj dni zapored in izredno blagodejno vplivajo na jetra in ostale organe. Če zlatenica ne traja predolgo in če ni vzrok novotvorba, je prognoza pravočasno začetega zdravljenja ugodna.
Emil Senčar dr.vet.med.

Gospa Mira ima doma 6 majhnih komaj rojenih kosmatih kepic, ki jih je povrgla domača muca. Gospa sprašuje, na kaj naj bo pozorna pri mladičkih. Spominja se, da je pred letom dni prav tako imela mačje mladičke, ki so imeli velike težave z očmi in so nekateri tudi oslepeli. Še nekaj vprašanj s podobno tematiko smo prejeli, predvsem glede obdobja v rasti in razvoju muckov v prvih tednih po prihodu na svet.

Mali komaj rojeni mucki, so do 10 dneva starosti slepi, saj imajo veke zlepljene med seboj. Če njihove mačje mame niso cepljene zoper kužne bolezni, je velika nevarnost, da se mladički okužijo z virusi, dobijo izcedek iz nosu in oči in prenehajo sesati pri mami. Zaradi tega še bolj slabijo in na tak način dobijo virusi še večjo uničujočo moč. Obolele mucke je treba čim prej odpeljati k veterinarju. Infekcija se seli iz nosu v ustno votlino in pljuča, kar pogosto povzroči smrt mladička. Eden najbolj pogostih virusov, ki prizadenejo male mucke je herpes virus. Ta virus povzroča obolenje zgornjega prebavnega trakta imenovano rinotraheitis. Virus pogosto okuži tudi oči in povzroči močno vnetje roženice. Še posebej nevarno je tako vnetje pri mladičkih, ki imajo oči še zaprte. Infekcija očesa povzroči septični konjunktivitis, gnojno vnetje, katerega posledice so oslepitev živali, saj virus uniči in razkroji roženico. Če pride do takega vnetja pri še slepih mladičkih, jim je potrebno oči razpreti, čeprav še niso spregledali in obilno spirati s fiziološko raztopino ali blagim kamiličnim čajem. Na to moramo oči obilno namazati z antibiotičnim mazilom. Mucke je treba zaščititi z antibiotikom tudi sistemsko, saj se drugače septično vnetje lahko razširi v grlo in pljuča. Nujno potrebno je tudi skrbeti, za zadostno prehranjenost mladih muc. Pogosto je edina možnost, da jih redno napajamo po steklenički. Uporabimo mleko v prahu za mačje mladičke, ki ga pripravimo po navodilu proizvajalca. Mucke je treba napajati vsaj na vsake 3 do 4 ure. Kot lahko vidimo, je to zahtevno opravilo, ki zahteva celega človeka brez drugih obveznosti in dosti volje in ljubezni do nebogljenih malih kosmatih kepic.
K preventivi pred herpes virusom najbolj pripomore cepljenje živali proti kužnim boleznim. Doječe muce tako prenašajo protitelesa z mlekom, in na tak način zaščitijo mladička. Zaradi virusovega destruktivnega delovanja na očesno roženico, prihaja do velikih razjed na roženici, tudi perforacije oziroma predrtja le te in posledično slepote. S pravilnimi in pravočasnimi kirurškimi posegi poskrbimo, da se marsikatero poškodovano oko pozdravi in se vid živali ohrani, kar je pomembno za kvalitetno nadaljnje življenje. Ne odlašajte z obiskom pri veterinarju, saj je od pravočasnega začetka zdravljenja vsekakor odvisen uspeh zdravljenja, kar še posebej velja za problematiko oči.

Emil Senčar dr.vet.med.