Domači kunec, pogosto nepravilno imenovan okrasni zajček je nežna in zelo prisrčna živalca, zelo popularna pri ljubiteljih malih hišnih živali. Pogosta vprašanja glede zdravstvene problematike kuncev se nanašajo predvsem na kihanje dolgouhca, ki se skupaj z izcedkom iz nosu pogosto pojavlja in vodi tudi v slabo počutje pri sicer zelo družabnih in razigranih živali. Lastniki so zaskrbljeni in pogosto sprašujejo, kaj lahko naredijo v takem primeru?.
Občasno kihanje pri kuncih običajno ne pomeni nečesa nevarnega, najpogosteje gre za alergijo na prah, ali pa blažji prehlad, ki mine sam po sebi. Če pa se kihanje stopnjuje in opazimo tudi izcedek iz nosu, ki je neprijetne sive barve in če se kunec slabše počuti in praska po nosku pa je potrebno ukrepati. Možno je, da gre za kužno vnetje zgornjih dihal. To je kužna bolezen, ki se zelo hitro lahko razvije v kronično obliko, prizadene pljuča in povzroči smrt živali zaradi hude oblike pljučnice. Kužno vnetje zgornjih dihal povzroča kar nekaj različnih bakterij, stafilokoki, streptokoki, pasterele in bordetele. Prav slednji dve Bordetela bronchiseptica in Pasteurella multocida sta izredno nevarni in povzročata obliko bolezni, ki je največkrat neozdravljiva. Težava je tudi v tem, da kunci zelo slabo prenašajo večino antibiotikov in se odzovejo na zdravljenje z množico stranskih učinkov.
Bolezen se zakomplicira, če povzročitelji vdrejo v srednje in notranje uho živali in povzročijo resne težave z ravnotežjem. Kunec nosi glavo postrani in opotekajoče hodi, ali pa sploh ne more hoditi in samo pada oz. se kotali.
Zdravljenje je udarno in dolgotrajno z izbranimi antibiotiki in ostalimi zdravili. V začetku terapija z injekcijami v ambulanti, kasneje pa lastniki terapijo nadaljujejo doma z antibiotiki v tekoči obliki, katere dajejo direktno v gobček živali. Terapija lahko traja tudi do 6 tednov. Antibiotike jim pripravimo v ambulanti za teden dni posebej.
Lastniki se pogosto sprašujejo, kako se je njihov kunec nalezel bolezni. Najpogosteje se to zgodi direktno, se pravi, da se iz bolne živali prenese na zdravo. Veliko kuncev pa se okuži že v leglu, v začetnem življenjskem obdobju vendar ni nujno, da bodo zboleli. Različni sprožilni dejavniki, kot npr. stres, nepravilna prehrana, osamljenost, prepih, osamljenost ali pregrobi otroci, strah zaradi muce v stanovanju in drugi podobni vzroki lahko povzročijo izbruh bolezni. V bistvu vse kar vpliva na zmanjševanje telesne odpornosti kunca, je lahko vzrok za izbruh bolezni.
Telesno odpornost kunca lahko povečamo z ustrezno prehrano, s svežo solato, zelenjavo, travo in vitaminsko mineralnimi dodatki. Z zrnjem žitaric povečamo energetsko komponento hrane, vendar ne smemo pretiravati.
Lastnikom domačih kuncev, ki opazijo izcedek iz nosu in kihanje ali katerokoli drugo bolezensko stanje, npr. drisko, svetujem obisk v ambulanti, saj je priporočljivo začeti zdravljenje čim prej, preden se težave stopnjujejo.

Emil Senčar dr.vet.med.

Kar precej vprašanj se je nabralo glede nege in bivališča za vse bolj priljubljenega hišnega kunca. Za to bom v tem članku poizkusil na kratko opisati, kaj vse bi morali postoriti, za prijetno in kakovostno bivanje našega kosmatinčka.
Kunec se dobro počuti le takrat, kadar je njegova kletka čista in urejena. Vsak dan mu je potrebno zamenjati nastilj iz slame in sena, predvsem če je moker in vlažen. Poskrbeti moramo, da ima vsak dan čisto in svežo vodo za pitje in za čistočo posode iz katere jemlje hrano in vodo. Vsaj enkrat tedensko je treba kletko oprati, saj se na dnu naberejo obloge iz urina, ki oddajajo neprijeten vonj v prostor.
Pomemben del nege hišnega kunca je negovanje kožuha, še posebej v času, ko menja dlako. S krtačo ga moramo vsakodnevno temeljito skrtačiti, tako da sproti odstranimo odmrlo dlako, masiramo kožo in pospešimo krvni obtok in poskrbimo za hitrejšo rast nove dlake. Kuncu moramo redno pregledati tudi zobovje. Pogosto imajo težave z anatomskimi nepravilnostmi zgornje in spodnje čeljusti in tako si ne brusijo sekalcev. Sekalci tako prekomerno zrastejo in kunec neha jesti in začne hirati. V takem primeru je potrebno poiskati pomoč veterinarja, ki bo sekalce ustrezno skrajšal in tako omogočil kuncu jemanje hrane. Pozornost moramo nameniti tudi krempljem, ki lahko preveč zrastejo, če kunec nima možnosti, da si bi jih obrusil. Krempeljce lahko skrajšamo sami s posebnimi kleščami, ki jih dobimo v bolje založenih trgovinah za živali. Paziti moramo, da pri krajšanju krempljev ne zarežemo do živcev in krvnih žil v samem kremplju, saj to lahko žival zelo boli in povzroča krvavitev.
Pri negi kunca ne smemo pozabiti na čiščenje kože okoli spolovila in analne odprtine. V svoji praksi sem pogosto naletel na živali, ki zaradi strjenega in zalepljenega blata okoli analne odprtine niso mogle na blato in tako so trpele velike muke. Te dele telesa čistimo z mokro krpo oziroma uporabimo čistila, ki so temu namenjena in jih kupimo v boljših trgovinah za male živali. Pregledati moramo tudi ušesa, vendar čiščenje le teh, predvsem pa morebitno zdravljenje raje prepustimo veterinarju. V ušesih pogosto prihaja do vnetja, pojavljajo se krastice po koži ušes, kunec otresa z glavo. Veterinar bo uspešno pomagal prebroditi težavo in tudi svetoval bo lastniku, kako ravnati vnaprej.
Kopanja hišni kunec nima rad in tega raje ne počnimo, saj se bo močno prestrašil, lahko se tudi poškoduje, ko hoče pobegniti.
Domači kunci so v bistvu precej nezahtevne živali. Problematično je le to, da so po večini parjeni v sorodstvu, kar zelo potencira telesne in zdravstvene težave. Zelo težko oziroma skoraj nemogoče je pri prodajalcu preveriti ali so starši našega novega ljubljenčka v sorodu.
Kadar postane naš kunec žalosten, neješč, ima izcedek iz nosu ali oči, težko diha ali ima drisko je najbolje, da ga čim prej peljemo k veterinarju, ki mu bo pomagal, da nas bo lahko še dolgo zabaval in osrečeval.

Emil Senčar dr.vet.med.

Prihaja mesec november in kot že nekaj let zapored, bom tudi v današnjem veterinarskem prispevku napisal nekaj o ježkih, o njihovem prezimovanju in morebitni naši pomoči pri tem.
Ježek je zelo koristna žival, je vsejed, hrani se predvsem z najrazličnejšimi insekti, hrošči, črvi in ostalim mrčesom. Mrzli zimski čas jež prespi. Spat se odpravi, ko se zunanja povprečna dnevna temperatura zniža na 8 do 10 stopinj C., Ko spi, mu metabolizem izkorišča podkožno maščobo in tako lahko preživi v spanju tudi nekaj mesecev. Ko se zbudi, je ves shujšan in takoj začne iskati hrano. Zelo važno je, da si pred nastopom zime ježek preskrbi dovolj hrane in si tako ustvari dovolj veliko zalogo podkožne maščobe, za preživetje zime. V hude težave lahko zabrede, če se zbudi zaradi premalo zalog maščobe prehitro in zaradi snega zunaj ne more do hrane. Odrasli ježki so težki od 1 do 1,5 kg. Se pravi, če najdemo konec oktobra oz. na začetku novembra ježka, ki je težak čez 1 kilogram in živahen, ga pustimo pri miru, saj verjetno opravlja še zadnje obhode, preden se bo skril v brlog in pogreznil v zimsko spanje. Če pa kasneje v novembru naletimo na ježka, ki tava naokrog, lahko posumimo, da je nekaj narobe in je potreben pomoči. To so povečini ježki, ki niso našli ustreznega prezimovališča, oziroma so preslabo prehranjeni, da bi preživeli zimski spanec. Takim ježkom lahko učinkovito pomagamo, seveda če smo pripravljeni to storiti. Takega ježka vzamemo v hišo oz. v toplo stanovanje in ga hranimo, dokler si ne opomore. Hranimo ga s kuhanim na koščke narezanim mesom, hrenovkami, posebno klobaso, sirom, suhim kruhom. Zelo pripravni pa so mačje konzerve in mačji briketi. Ježek rad pije mleko, čeprav je nevarno, da bo dobil drisko, za to ga razredčimo z vodo, dovolj pa je tudi sveža voda. Rad ima tudi jagodičevje, grozdje, mehko in sladko koščičasto sadje. Pripravimo mu škatlo, v kateri izrežemo odprtino, da lahko pride po hrano. V škatlo mu damo stare cunje, v katere se čez dan zakoplje, saj čez dan spi. Ponoči pa se rad sprehaja po prostoru, ki ga mu namenimo. Pri tem zna biti prav duhovit pri svoji radovednosti. Taki ježki se navežejo na človeka in se mu pustijo čohljati in božati brez, da bi se zvili v klobček. Če je ježek na toplem v stanovanju in ima hrane na pretek se lahko zgodi, da ne bo prespal zime, temveč bo aktiven celotno obdobje. Če pa želimo, da ježek zimo prespi, ga odnesemo v prostor med 5 in 15 stopinjami, npr. v kletne prostore, Prav tako mu pripravimo škatlo s cunjami ali senom, kjer se bo skril in spal. Kljub temu mu moramo nastaviti nekaj hrane in vode in seveda občasno preveriti, kaj se z ježkom dogaja. Če se pojavijo kakršne koli težave, npr. izcedek iz nosu, driska, paraziti …, se posvetujemo z veterinarjem. Ko se začnejo topli spomladanski dnevi, odnesemo ježka v naravo, vstran od cest, nekje na obrobju gozda in ga izpustimo.

Emil Senčar dr.vet.med.

Najrazličnejši ljudje smo na svetu. Eni imamo radi naravo in živali, se veselimo in razvedrimo ob gledanju živali, ob stiku oziroma igri z njimi uživamo in se sprostimo. V sebi čutimo potrebo, da skrbimo za živali. Drugi so bolj ali manj tolerantni do živali, jih ne preganjajo, pustijo jim, da živijo svoje življenje. Ne motijo jih sosedje, ki imajo v lasti kužka ali muco, dostikrat jih tudi pobožajo in ponudijo košček hrane. Na veliko žalost pa obstajajo tudi ljudje, ki pa so sovražno nastrojeni proti živalim in se trudijo, da bi jim povzročili bolečino, trpljenje in smrt.
Veterinarji se vedno pogosteje srečujemo z najrazličnejšimi oblikami poškodb pri malih živalih, ki so povzročene z namenom maltretirati oziroma celo usmrtiti žival. Pogosti so udarci s palico ali čem podobnim po telesu živali. Pri tem prihaja do poškodb hrbtenice in medenice, do zlomov tačk, poškodb glave in čeljusti in tako poškodovane živali se v strahu pred človekom zavlečejo nekam v samoto, kjer v mukah umirajo. Ne morem razumeti primitivizma ljudi, ki se lotijo npr. nič hudega slutečega mucka s kolom samo za to, ker je zašel na njihovo parcelo. Vendar, dostikrat slišim v ambulanti prav to. Tudi uporaba strelnega orožja je precej pogosta, predvsem zračnih pušk. Med nami živijo neuravnovešeni osebki, ki iz gole objestnosti in sadizma streljajo muce in kužke. Ne daleč nazaj smo reševali muca, ki so ga uporabili za tarčo. Iz glave smo mu operativno odstranili 7 nabojev od zračne puške. Muc je bil v na pol nezavestnem stanju, od bolečin se je zvijal in nekaj dni je trajalo, da se je umiril in zdravstveno stabiliziral. Pogosto zdravimo od nabojev poškodovane oči. Naključno, pri rentgenskih slikanjih pa najdemo ogromno obstreljenih živali, za katere lastniki sploh ne vedo, da so nekomu služile za tarčo. Naboje zračne puške najdemo v mišičnini, pod kožo, tudi v trebušni in prsni votlini. Presenečenje lastnikov je popolno predvsem, ko jim povemo, da je bila njihova žival že večkrat tarča brezvestnega strelca, saj ima več nabojev v sebi.
Živali so pogosto poškodovane in neizmerno prestrašene od petard, katere jim primitivneži mečejo pod noge.
Posebno poglavje so zastrupitve. Nekateri lahko strupe nastavijo v okolico in neizmerno uživajo v trpljenju poginjajočih živali in tudi v žalosti in trpljenju lastnikov zastrupljenih živali. Pogosto so prizadeti otroci, ki ne morejo razumeti, da so ostali brez svojega ljubljenčka. Vse to zaradi brezvestneža, ki je v naravo položil strupe.
Odkrivanje povzročiteljev poškodb, zastrupljevalcev in ostalih sovražnikov živali in verjetno tudi vseh živih bitij je težko in dostikrat na videz nemogoče. Le ti osebki so integrirani med nami in na videz živijo normalno življenje. Vendar, se stvari obračajo na bolje. Veterinarska inšpekcija ima strokovnjake, ki se poglobijo v zadevo in v sodelovanju s policijo se je za marsikatero zastrupitev in poškodba živali našel povzročitelj, ki je bil ustrezno kaznovan. Kazni pa so po novem Zakonu o zaščiti živali visoke. Zanimivo je, da v večini okolij ljudje natančno vedo, kdo je zastrupljevalec ali brutalni mučitelj živali, poznajo ga po imenu in priimku, uradno sicer nočejo pričati, policija in inšpektorji pa za ukrepanje zahtevajo dokaze. Slej ko prej se bodo stvari razjasnile in dokazi bodo zbrani.
S skupnimi močmi se moramo boriti proti mučiteljem živali. Kakršnekoli vrste maltretiranja živali, zastrupitve in ostale oblike mučenja, tudi v obliki meter dolge verige, na katero je pripet kužek moramo prijaviti. Prijavimo lahko Društvu proti mučenju živali 031733454, Veterinarski inšpekciji VURS enota Ptuj, 02-7980360, policiji, ali pa Veterinarski bolnici Ptuj 02-7493650, kjer boste dobili nadaljnja navodila.

Emil Senčar dr.vet.med.

Garjavost pri psih je zelo srbeča. Okužba je možna le pri direktnem kontaktu (največkrat se okužijo mladiči v leglu od matere, ki ni nujno, da kaže klinične znake; lovski psi od garjavih lisic in jazbecev-klinični znaki se pojavijo v 6-11 dneh). 60% človeške populacije, ki je v stiku z okuženo živaljo lahko razvije srbeže spremembe na koži v obliki papul predvsem po rokah in trupu. Pri človeku se parazit ne razmnožuje, zato spremembe večinoma izzvenijo v 14 dneh.
Bolezen se večinoma pojavi na glavi in ušesih in se širi na trup in noge. Spremembe so zelo srbeče, exudativne, odlaga se keratin, koža je zadebelela in dlaka odpade. Zaradi ekskoracije so v večini primerov prisotne sekundarne infekcije kože.
Diagnozo postavimo na osnovi klinične slike in globokih kožnih ostružkov, s katerimi izoliramo parazita. Parazit je mikroskopske velikosti 330-500 mikronov, kremno bele barve z rjavimi nogami. Razvoj poteka iz jajčeca preko larve, nimfe do adulta v 17-21 dneh. Samica dnevno izleže 3-5 jajčec, maksimalno 40-50 jajčec v življenju. Življenska doba je 4-5 tednov.
Parazit živi in se razmnožuje v globinskih plasteh kože.
Za terapijo uporabljamo akaricidna sredstva. Dostikrat je potrebna tudi antibiotična terapijo zaradi sekundarnih spremljajočih bakterijskih infekcij.
 
UŠESNE GARJE (Otodectes cynotis)
Ušesne garje večinoma prizadanejo muce, najdemo pa jih tudi pri psih. Prenašajo se preko direktnega kontakta in so zelo kontagiozne. Dostikrat se razvije tudi alergijska reakcija tipa 1 kot reakcija na fekalne izločke garij, kar se kaže v intenzivnem pruritusu. Take muce se pogosto intenzivno praskajo po ušesih in na področju pred ušesi. Koža je dostikrat poškodovana in v hrastah. Živali močno otresajo z glavo.
Diagnozo potrdimo z globokim kožnim ostružkom in mikroskopskim pregledom odvzetega materiala.
Razvoj parazita poteka iz jajčeca preko larve, nimfe do odraslega parazita. Odrasel parazit je velikosti 350-550 mikronov. So sivo-prozorne barve.
Močno prizadeta ušesa je potrebno očistit-sprati. Prisotnih je precej trših delcev, ki jih najlaže iz sluhovoda izperemo s curki mlačne vode pod blagim pritiskom. Običajno moramo za ta postopek mucam dati malo pomirila. Nadaljno zdravljenje lahko opravimo z ivermektinskimi injekcijami nekajkrat zapored v razmaku 1 tedna, ali pa z ušesnimi kapljicami, ki jim dodamo insekticidno sredstvo. Najbolj »elegantna« metoda pa je zdravljenje z kožnim nanosom selemektina (Stronghold). Srbež je lahko kljub eradikaciji bolezni prisoten še daljši čas (mesec in več), saj je posledica alergijske reakcije. Da se žival v takem primeru ne bi avtotravmatizirala, ji pomagamo z zdravili za lajšanje srbeža.
 
 
 
Garje pri psih
Najpogostejša vrsta garje pri psih je Sarcoptes scabiei.
Odrasle garje živijo v vrhnji plasti kože. Samica “vrta” kanale v kožo, v katere leže jajčeca. Razvojne oblike (ličinke in nimfe) prav tako bivajo v kanalih. Vse razvojne oblike se prehranjujejo s kožnimi celicami. Razvojni krog od jajčeca do odrasle garje traja 17 do 21 dni. Brez gostitelja ne morejo preživeti dlje kot nekaj dni, saj so občutljive na izsuševanje.
Garje se prenašajo iz psa na psa, pri direktnem kontaktu med njima. Znaki obolenja se pojavijo po prsih, komolcih, stegnih, konicah uhljev, okoli oči in na smrčku. Prvi znaki so okrogle rdeče lise, dlaka na teh mestih izpada, pojavi se srbečica. Zaradi pogostega praskanja se koža zadebeli in poškoduje, pogosto pride do naknadnih infekcij z bakterijami.

Ušesne garje - Otodectes cynotis:
Ušesne garje naseljujejo sluhovod in kožo v okolici uhlja, pri psih in mačkah. Vse razvojne oblike prebivajo na živalih in se prehranjujejo z odmrlimi kožnimi celicami.
Ušesne garje povzročajo vnetje zunanjega dela sluhovoda, pojavi se drobljiva, črno rjave umazanija (maslo), ki lahko popolnoma zapre sluhovod. Žival se močno praska po ušesih in stresa z glavo. Več o ušesnih garjah

Garje pri mačkah:
Najpogostejša vrsta garij pri mačkah je Notoedres cati, ki naseljuje vrhnjo plast kože. Najprej se garje pojavijo po glavi in se postopoma širijo po vsem telesu. Na koži povzročajo močno vnetje, kraste in močno srbečico.

Ušesne garje povzročajo pršice Otodectes cynotis, katere se pri psih in prav tako mačkah kar pogosto pojavljajo. Pršice so v majhnih količinah prisotne ves čas, do obolenja pa pride, ko se preveč namnožijo. Ponavadi živijo na površini ušesnega kanala, lahko pa jih najdemo tudi drugje na telesu. Te pršice načeloma ne napadejo človeka, če že, je to res izredno velika redkost. Zelo važno je, da pri obolelem psu ali mački, čim prej pričnemo z zdravljenjem.
Ušesne pršice se nahajajo v ušesnem kanalu in se tam hranijo in premikajo, kar živalim povzroča srbenje, ki lahko preide v vnetje ušes. Pršice se prehranjujejo z odmrlimi kožnimi celicami. Če pride še do kroničnega vnetja, kjer se pojavijo še bakterijske okužbe in vnetja pa pride pri psu ali mački še do dodatnega stresa.
Načeloma pršice ne predrejo bobniča, do tega lahko pride pri res hudem vnetju zaradi teh pršic. Če pride do predrtja bobniča, pes ali mačka izgubi ravnotežje, orientacijo in znake hudega fizičnega obolenja.
Prenašalec teh pršic je lahko tudi človek.

Garje pri psih
Najpogostejša vrsta garje pri psih je Sarcoptes scabiei.
Odrasle garje živijo v vrhnji plasti kože. Samica "vrta" kanale v koži, v katere leže jajčeca. Razvojne oblike (ličinke in nimfe) prav tako bivajo v kanalih. Vse razvojne oblike se prehranjujejo s kožnimi celicami. Razvojni krog od jajčeca do odrasle garje traja 17 do 21 dni. Brez gostitelja ne morejo preživeti dlje kot nekaj dni, saj so občutljive na izsuševanje.
Za prenos (okužbo) garij je potreben direkten kontakt med psi. Pes se lahko okuži tudi ob stiku z garjavo lisico (lovski psi).
Spremembe se najprej pojavijo po prsih, komolcih, stegnih, konicah uhljev, okoli oči in na smrčku. Najprej opazimo okrogle rdeče lise, dlaka na teh mestih izpada. Psa spremenjena mesta močno srbijo. Zaradi stalnega praskanja se koža zadebeli in poškoduje, pogosto pride do naknadnih infekcij z bakterijami.
Ušesne garje - Otodectes cynotis:
Ušesne garje naseljujejo sluhovod in kožo v okolici uhlja, pri psih in mačkah. Vse razvojne oblike prebivajo na živalih in se prehranjujejo z odmrlimi kožnimi celicami..
Ušesne garje povzročajo vnetje zunanjega dela sluhovoda, pojavijo se drobljive, črno rjave naslage, ki lahko popolnoma zaprejo sluhovod. Živali se močno praskajo po ušesih in stresajo z glavo .
Garje pri mačkah
Najpogostejša vrsta garij pri mačkah je Notoedres cati, ki naseljujejo vrhnjo plast kože. Najprej se garje pojavijo po glavi in se postopoma širijo po vsem telesu. Na koži povzročajo močno vnetje, kraste in močan srbež.
V primeru omenjenih kožnih sprememb je potrebno obiskati veterinarja.

Nabralo se je kar nekaj vprašanj bralcev na temo bolh, predvsem, kako jih učinkovito odpraviti, kako dolgo dajati zdravila in podobno. Sam v svoji praksi opažam, da ljudje po večini bolhe podcenjujejo, premalo ukrepajo zoper njih, živali se praskajo, lastniki pa se sprašujejo o vzroku praskanja in ne verjamejo, da so te male živalce temu vzrok.
Kužki in muce v resnici niso alergični na same bolhe, temveč na njihovo slino, ki jo ob ugrizu spustijo v kožo. Pri zdravi živali ugriz bolhe nima učinka, pri alergičnih živalih pa pride do močnega srbenja na mestu ugriza. Koža pordi in oteče, živali si s praskanjem in grizenjem še bolj poškodujejo kožo. Zaradi tega se na poškodovani koži lahko razmnožijo bakterije, ki povzročijo močno, lahko tudi gnojno vnetje kože. Reakcija na bolšjo slino je daleč najpogostejša alergična reakcija pri kužkih in mucah. Za to je preprečevanje bolhavosti nujno in odločilnega pomena za zdravje naših živali. Bolhe so lahko aktivne vse leto, vrh sezone je poleti. Mesto, kjer se na pri kužku najraje naselijo, je nad korenom repa. Tam se kužki neusmiljeno praskajo in grizejo. Že pik ene same bolhe lahko povzroči ure in dneve intenzivnega srbenja in praskanja. Dlaka začne živali močno odpadati, se razredči, na koži se pojavijo kraste in poškodbe. Če na kužku najdemo žive bolhe, pomeni, da jih ima ogromno. Po večini odraslih bolh ni opaziti, najdemo pa iztrebke bolh v obliki majhnih črnih bunkic med dlako. To je lepo vidno pri živalih s svetlejšo dlako. Pri mucah je zadeva podobna, izpada dlaka, pojavijo se krastice, mesta brez dlake in močan srbež.
Izkušen veterinar hitro postavi diagnozo alergije na bolšji pik, oz. slino. V pomoč so lahko tudi alergijski testi, čeprav jih redko uporabljamo, saj najpogosteje najdemo iztrebke bolhe na živali, kar skupaj s kliničnimi znaki zadostuje za diagnozo. Bistvo zdravljenja je odpravljanje bolh iz same živali in okolja kjer živi. Srbenje pomirimo s proti alergičnimi zdravili, vnetje kože pa z ustreznimi antibiotiki.
Danes imamo na voljo več učinkovitih sredstev proti bolham. Preparati so v obliki ampul za kožni nanos, ovratnic in drugih pripravkov. Preparate kupimo tam, kjer nam bodo znali tudi ustrezno svetovati. Boljši preparati, ki se uvrščajo med zdravila se lahko nabavijo samo v specializiranih trgovinah in pri določenih veterinarjih. Poskrbeti moramo tudi za okolje, kjer žival živi. Ta mesta je potrebno večkrat očistiti, saj sredstva zoper bolhe delujejo po navadi samo na odrasle bolhe, ne pa tudi na razvojne oblike. Vse te nasvete zahtevamo in jih moramo dobiti ob nakupu sredstev proti bolham. Važna je tudi frekvenca kako pogosto ponavljamo terapijo na naši živali.
Bolhe so bolj nevarne kot si mislimo. Med drugim sodelujejo tudi pri širjenju zajedalskih bolezni. Povzročajo alergije in našim živalim mučne in nervozne dneve in noči, zaradi nenehnega praskanja in kasneje prava bolezenska stanja zaradi najrazličnejših vnetij kože. Moramo se jih lotiti pravočasno, ustrezno in strokovno. Le tako jih lahko v popolnosti odpravimo.
NE POZABIMO, SAMO ENA BOLHA JE LAHKO VZROK, DA IMAMO KUŽKA ALI MUCO SKORAJ BREZ DLAKE, V KRASTAH IN MOČNO SRBEČEGA.

Emil Senčar dr.vet.med.