Nabralo se je nekaj vprašanj s podobno tematiko o problemih mlečnih zob, njihovega izpadanja, težav s stalnimi zobmi, različnimi ugrizi, tako, da se bom v današnjem članku posvetil problematiki ustne votline in zob.
Ontogeneza oziroma nastajanje zob se začne v zgodnjem embrionalnem razvoju psa in nadaljuje po kotitvi. Psi imajo difiodontno zobovje, kar pomeni, da mlečnemu zobovju sledi izraščanje stalnih zob. Mladiček ima v ustih 28 mlečnih zob, čeprav je lahko to število včasih manjše ali večje. Že v starosti 4 mesece začnejo mlečni zobki izpadati in ta proces zamenjave zob se zaključi do starosti 7 oziroma 8 mesecev. Če mlečni zobki po 8 mesecu starosti niso izpadli, jih mora veterinar izruvati, saj lahko motijo rast in razvoj stalnih zob. Poseg se opravlja v splošni anesteziji, saj noben kuža ni pripravljen držati odprta usta in trpeti bolečino, ki je pri puljenju zob neizbežna. Lokalna anestezija prav tako ne pride v poštev, saj kužek ne ve, zakaj mu brskamo po ustni votlini in obstaja velika nevarnost ugriza. Velikost, oblika in položaj zob so genetsko določeni, za vsak zob posebej. Če dedno manka stalen zob, kužek po navadi nima posledic zaradi tega, vendar pomenijo nekatere nepravilnosti v številu zob resno napako in največkrat tudi prepoved vzreje. Psi imajo 42 stalnih zob, različnih med seboj, ker služijo za različne namene. Incizivi ali sekalci so razmeroma majhni, enokoreninski zobje. Sekalci služijo za »rezanje« hrane. Kaninusi ali grabljivci so močni in najdaljši zobje z eno zelo dolgo korenino. Pes ima štiri grabljivce in z njimi zagrabi in drži plen ter trga meso. Predmeljaki ali ličniki imajo lahko eno, dve ali tri korenine. Naslednji so meljaki ali kočniki, oboji služijo za drobljenje in mletje hrane. Ugriz je odvisen od oblike glave. Ločimo tri oblike glave, mezocefalno, ta je najbolj pogosta, npr. n. ovčar, labradorec. Tu mora biti ugriz škarjast, kar pomeni, da so prednji zobje zgornje in spodnje čeljusti tako tesno skupaj, da se zapirajo kot škarje. Tak ugriz se smatra za normalen ugriz. Drugače je pri brahiocefalnih glavah, to so kužki s kratkimi noski, npr. boxer, angleški, francoski buldog in ostali. Tu je spodnja čeljust daljša od zgornje in tudi zobje so po navadi prav smešno brez pravega reda nasajeni v čeljusti. To velja predvsem za angleške in francoske buldoge. Narobe pa je, če je spodnja čeljust krajša od zgornje, v takem primeru gre vedno za anomalijo oziroma malokluzijo. Lastnikom psov, ki menijo, da njihov kužek nima v redu zobovja svetujem, da obiščejo izkušenega veterinarja, ki se ukvarja z zobovjem, oziroma veterinarskega stomatologa, ki bo razjasnil pogoste težave in vprašanja, ali bo zrasel določen zob, ali je zobovje kompletno in ostalo problematiko.
Prihodnjič pa še nekaj o obolenjih zob in ustne votline.

Emil Senčar dr.vet.med.

Ponavljajoče se kronične driske pri psih in mucah so resna zdravstvena težava, katere vzrok je pogosto slabo delovanje trebušne slinavke.
Trebušna slinavka je žleza z notranjim izločanjem in leži v trebušni votlini v vijugi debelega črevesa. Žlezo po navadi povezujemo in poznamo s hormonom inzulinom, ki uravnava nivo sladkorja v krvi. Žleza pa ima tudi drugo zelo pomembno funkcijo, saj izloča prebavne encime, ki sodelujejo pri prebavi, pri razgradnji beljakovin, škroba in maščob. Ko pes ali mačka zaužijeta hrano, se sproži izločanje prebavnih encimov iz trebušne slinavke. Le ti se izločajo skozi drobno izvodilo direktno v črevo, kjer se aktivirajo in začnejo razgrajevati hrano. Bolezensko stanje nastopi, ko je izločanje teh encimov zmanjšano, kar imenujemo eksokrina pankreasna insuficienca, ali EPI. Bolezen je pogosta tako pri psih in tudi mucah. Pri teh bolnih živalih se beljakovine, ogljikovi hidrati in maščobe v prebavilu živali ne razgradijo do te mere, da jih črevesna stena lahko vsrka, oziroma se zaužita hrana ne resorbira v zadostni meri. Večina prehrambne vrednosti zaužite hrane se tako ne izkoristi za potrebe organizma, temveč se bolj ali manj neprebavljena izloči skozi črevo iz organizma. Tako obolela žival lahko kljub obilno zaužitim količinam hrane strada, hujša in na koncu lahko zaradi kaheksičnosti tudi umre. Vzroki za nastanek bolezni so lahko zelo raznoliki. Eden od glavnih vzrokov je kronično vnetje trebušne slinavke. Bolezen poteka zelo pritajeno, občasno opazimo pri svoji živali prebavne motnje, predvsem drisko in počasno izgubljanje telesne teže. Izraziteje nastopijo klinični znaki, ko propade približno 90 % žleze. Pogosto je vzrok propadanja funkcionalnih celic trebušne slinavke tudi prirojen. Dovzetni so predvsem nemški ovčarji in psi večjih pasem. Pri mucih ni pravila in se bolezen lahko pojavi pri pasemskih in nepasemskih mucah. Klinični znaki bolezni so praktično enaki pri vseh obolelih živalih, tako pri psih kot pri mucah. Karakteristično je hujšanje živali zaradi izgube maščobe in izgube mišičnega tkiva. Driska je redni spremljevalec bolezni in je najpogosteje grde svetlo rumene ali ilovnate barve, lahko je tudi zelo vodena. Pogosto obolele živali mučijo vetrovi in precej glasni zvoki iz prebavil. Živali so konstantno lačne, lahko celo prekomerno jedo, tudi lastne iztrebke, rastline in vse ostalo, kar jim pride pred gobček.
Diagnoza se postavi na podlagi kliničnih znakov in z laboratorijsko biokemijsko preiskavo količine encimov v krvi živali in v iztrebkih. Zdravljenje je razmeroma preprosto, vendar traja do konca življenja. . Manjkajoče prebavne encime nadomestimo s prebavnimi encimi v obliki tabletk, ali praška. Le te mora kužek ali mucek zaužiti pred ali med obrokom. Zdravljenje je zelo uspešno in zelo hitro se začne splošno stanje živali popravljati. Na tržišču so tudi že pripravljene dietne hrane, ki so odlično prebavljive.
S kombinacijo encimatskih tabletk in lahko prebavljive hrane, lahko naši kosmatinčki živijo kvalitetno in sproščeno življenje in nam vsakodnevno lepšajo naš vsakdanjik.

Emil Senčar dr.vet.med.

Med zelo pogostimi temami pri vprašanjih, katere pošiljajo bralci, je tudi problematika zlomljenega oziroma nalomljenega kremplja pri psih. Dostikrat se zgodi, da pes nenadoma priteče k lastniku po treh tačkah, si intenzivno liže prste na tački, pogosto pa lastnik tudi opazi, da kužek krvavi iz tačke. Pes zaradi bolečine noče pokazati tačke lastniku in le ta je zbegan in ne ve kaj narediti.
Kremplji pri psih so pogosto vzrok težavam, saj so oživčeni in prekrvavljeni in velikokrat tudi strukturno oslabljeni zaradi najrazličnejših vzrokov, npr. pomanjkanja vitaminov in mineralov ali drugih bolezenskih stanj. Do zloma kremplja lahko pride mimogrede, pri divjanju po trdih površinah, pri zagozditvi kremplja v rešetko na tleh, pri skokih po kamenju in skalah in še marsikje. Najbolj problematično je, kadar si pes zlomi krempelj vzdolžno po celi dolžini do korena, oziroma do kože na prstu. Tak vzdolžno zlomljen oziroma počeni krempelj močno boli in pes izrazito izraža bolečino, tako, da drži tačko v zrak in si jo po navadi tudi liže. Lastniku ne pusti niti pogledati tačke, kaj šele, da bi s prsti lahko potipal boleče mesto. V takih primerih je najbolje psa umiriti in potolažiti in če je le mogoče preprečiti, da bi pes poškodovan krempelj obdeloval z jezikom. Kakršnakoli poškodba kremplja, ali zlom, odlom ali počen krempelj ni smrtno nevarna zadeva, vendar zelo neprijetna, tako za psa kot za njegovega lastnika, tako, da svetujem obisk pri veterinarju. Odvisno od poškodbe kremplja se bo veterinar odločil za ukrepe, po navadi odstranimo oziroma odrežemo poškodovan krempelj, razkužimo poškodovano mesto in zavijemo s povojem, poskrbimo za protibolečinsko terapijo in apliciramo antibiotike, da se prepreči vnetni proces. Za omenjene posege je potrebna splošna anestezija psa, razen pri res na bolečino neobčutljivih živalih.
Marsikatero težavo s kremplji preprečimo z redno in pravočasno toaleto krempljev, kar pomeni, da predolge postrižemo, saj so drugače zelo primerni, da se zataknejo in zlomijo. Težave s predolgimi kremplji imajo pogosto psi z nepravilno stojo nog, saj si drugače kremplje zbrusijo na optimalno dolžino že med hojo po trdi površini, npr. asfaltu in podobnem.
Lastnikom psov svetujem, da redno pregledujejo tačke svojih psov in v primeru, da opazijo predolge kremplje, posledično ukrivljene prste na tačkah in kakršnokoli bolečinsko stanje v področju tačk, obiščejo svojega veterinarja. Tako bodo preprečili hujše težave z zlomljenimi kremplji in nepotrebna bolečinska stanja pri svojih ljubljenčkih.
Emil Senčar dr.vet.med.

Vsako leto, ko zapade sneg in se temperature spustijo pod ničlo, se v Ambulanti za male živali poveča število kužkov, ki imajo lokomotorne motnje, kar pomeni, da šepajo na katero od tačk, težko vstanejo ali kakorkoli drugače izražajo bolečino pri gibanju in hoji. Poveča se tudi število kosmatih pacientov, ki kašljajo, hropejo ali imajo prebavne motnje, ki se kažejo z drisko ali bruhanjem. Vse omenjene težave pa so povezane s snegom in zmrzaljo.
Naši mali kosmati prijatelji se po večini zelo razveselijo snega. Z velikim veseljem se zapodijo vanj, skačejo, poskakujejo, divjajo in se veselijo. Lepo jih je gledati in občudovati v tem početju, saj res lahko vidimo, da neizmerno uživajo. Ker pa je teren nenadoma spolzek in nestabilen, na kar niso navajeni, prihaja do najrazličnejših zdrsov, padcev in podobnih akrobacij, katerih posledice pa so lahko bolečinska stanja v sklepih in mišicah, ki živali izražajo z bolj ali manj izrazitim šepanjem. Redkeje prihaja do zlomov okončin. Da je nekaj narobe, opazimo šele naslednji dan, ko se naš kužek zelo težko vstane iz ležišča in se cel trd in okoren počasi premika. Pogosto bolj ali manj šepa na katero od tačk, se trese oziroma drgeta in nam že od daleč nakazuje s svojim slabim razpoloženjem, da ga nekaj boli. Takega kužka je seveda treba odpeljati k veterinarju, saj je neposredni vzrok njegovemu šepanju in slabemu razpoloženju bolečina. Najbolj ogroženi so težki veliki psi, ki imajo veliko maso in lahko pride pri zdrsih na ledu do poškodb sklepov in vezi. Predvsem kolenske vezi so najbolj na udaru, pogoste so tudi poškodbe hrbtenice, kjer lahko pride do zdrsa medvretenčne ploščice in njenega pritiska na hrbtenjačo (hernia disci) in posledično do močne bolečine in opotekanja živali v zadnjem delu. V takih primerih je veterinarska pomoč nujna, saj v nasprotnem primeru lahko pride tudi do ohromelosti živali. Za hernijo so ogroženi predvsem manjši psički, ki morajo po večjem snegu poskakovati in se dvigovati iznad njega.
Vse omenjeno nikakor ne pomeni, da moramo svojim ljubljenčkom preprečiti igro in veselje na snegu, le nekaj previdnosti in odpoklicev pri predivji igri je potrebnih. Vsekakor pa je potrebna povečana previdnost pri psih, ki so že imeli, ali pa imajo težave s sklepi in nasploh gibali, pri takih pa je najbolje, da jih imamo na povodcu in tako preprečimo divjanje, ki bi lahko aktiviralo ali poslabšalo poškodbo. Tega se moramo zavedati lastniki živali, saj pričakovati od živali, da bo previdna pri igri, je neprimerno in neuresničljivo.
Naslednja zimska težava je, da nekateri kužki in tudi mački radi jedo sneg in led in posledica je lahko angina, bruhanje in razdražen želodec. Kot sem omenil že v začetku je v tem času močno povečana frekvenca omenjenih simptomov in najbolje je, da pri živali, ki kašlja in bruha, čim prej obiščemo veterinarja, sploh, če se nam zdi, da ima žival tudi povišano temperaturo.
Omenjena problematika ni značilna za vse male živali. Nekatere niti ne stopijo na sneg, kaj šele, da bi se podile po njem. Predvsem starejše živali so take. Tistim razigranim in igre željnim pa omogočimo zimske radosti, pazljivost je potrebna pri tistih, ki so že imeli težava lokomotorne narave.
Emil Senčar dr.vet.med.

Ciklosporini, imunosupresivna zdravila in njihova uporaba pri malih živalih

Gospa Janja je lastnica 8 let starega psička pasme koker španjel, ki ima venomer težave s srbenjem kože in posledično praskanjem po telesu. Z njim je bila že pri več veterinarjih v Sloveniji, vendar težave pri njenem psu ostajajo enake. Praskanje se umiri in po določenem času ponovno pojavi. Pri zadnjem izbruhu ni takoj obiskala veterinarja in pri psu so se pojavile kraste po koži, odpadati mu je začela dlaka in dobil je neprijeten vonj. Veterinar je svetoval pri njenem psu dalj časa trajajočo terapijo z zdravili imenovanimi ciklosporini. Ker so zdravila zelo draga, predstavlja tako zdravljenje za lastnico velik finančni zalogaj, zraven tega pa je prebrala, da ima tako zdravljenje ogromno stranskih učinkov. Lastnica želi zvedeti več o terapiji, ali je smiselna in priporočljiva in kakšni so pričakovani rezultati.
Ciklosporini spadajo v skupino zdravil, ki delujejo imunosupresivno, kar pomeni, da zavirajo delovanje imunskega sistema. Spadajo v zadnji terapevtski izbor imunosupresivnih zdravil. V imunosupresivno skupino zdravil spadajo tudi glukokortikoidi, ki so v mnogo širši uporabi pri zatiranju alergijskih stanj in avtoimunih bolezni pri živalih. Imunosupresivna zdravila se uporabljajo pri zdravljenju bolezni, ki so povezane z najrazličnejšimi alergijskimi stanji, pri zdravljenju avtoimunih bolezni, pri zdravljenju vnetnih stanj v organizmu in za preprečevanje zavrnitvenih reakcij pri bolnikih s transplantiranimi (presajenimi) organi.
Osebno menim, da je pred uporabo ciklosporinov treba uporabiti vse ostale možnosti in diagnostične in terapevtske. Potrebno se je ukvarjati, diagnosticirati in odstraniti vzrok bolezenskim stanjem pri omenjenem psu. Vsekakor priporočam alergološke teste, pregled ščitničnih hormonov, biokemijsko in hematološko preiskavo krvi, izključitev sladkorne bolezni in še bi lahko našteval.
Pri uporabi ciklosporinov pride do blokade delovanja imunskega sistema. V tem primeru imunski sistem ne reagira burno na alergene, ciklosporini preprečijo tudi avtoimune bolezni. Negativna stran uporabe ciklosporinov pa je velika dovzetnost zdravljene živali, na infekcije, vnetne procese, prehlade, saj ostane organizem brez obrambe. Enako velja tudi glede dovzetnosti na maligna obolenja, saj je prav pri obrambi pred njimi potreben močan imunski sistem. Treba je pravilno pretehtati prednosti in slabosti uporabe imunosupresivne terapije s ciklosporini, individualno za vsak primer in če se odločimo zanjo, redno spremljati zdravstveno stanje živali s periodičnimi kontrolami krvi živali in ostalih vitalnih funkcij.
Emil Senčar dr.vet.med.

Gospod Lojze iz okolice Ptuja, ima psička lovskega terierja in sprašuje, ali lahko pomaga svojemu psu, če ga piči oziroma ugrizne kača in kaj mora storiti. Lani mu je kužek po ugrizu kače v eni uri poginil, na truplu je našel sledi ugriza na zadnji tački.
Ugrizi kač so pri nas na srečo zelo redki. Na našem koncu domujeta dve strupeni kači in to je modras (Vipera ammodytes) in gad (Vipera berus). Obe kači imata v ustih zobe strupnike in v njih različno količino strupa. Strup je relativno nevaren, gre za hemolitičen strup, kar pomeni, da povzroči razpadanje rdečih krvnih telesc in sprostitev hemoglobina iz njih. Strup povzroči tudi slabo strjevanje krvi in močno razpadanje tkiva oziroma nekrozo na mestu ugriza. Kot velja za vsak strup je tudi pri kačjem strupu pomembna količina vbrizganega strupa v telo. Tako je kačji strup zelo nevaren predvsem za manjše pse, saj je pri njih količina izločenega trupa glede na telesno maso dokaj velika.
Kako vemo, da je našega psa ugriznila kača?. Diagnoza je najlažja, če je lastnik kačo videl, slišal, da je pes zacvilil ali pa celo videl ugriz. Mesto ugriza zelo hitro oteče, je zelo boleče, kužek postane izrazito nemiren in prestrašen. Na mestu ugriza oziroma otekline so vidni sledovi zob strupnikov, majhne luknjice, ki jih je lahko več. Iz njih se izceja rdečkasta tekočina, sokrvica, zaradi močne lokalne hemolize. Ker kužka rana in oteklina močno boli, si jo sprva liže, pogosto presunljivo cvili in kaže znake vedno večje zmedenosti, prestrašenosti, motenj v gibanju, težkega in pospešenega dihanja, bruhanja, lahko tudi driske. Stanje se zelo hitro slabša in kužek obleži z očitnimi znaki omejene zavesti, krčev in na koncu umre.
Psa, ki ga je ugriznila kača moramo čim prej pripeljati k veterinarju. Če je bil ugriz v eno od ekstremitet je priporočljivo nad mestom ugriza nemudoma tačko močno prevezati s povojem, elastičnim trakom, gumo ali čem podobnim. S tem tako imenovanim esmarhovim ali kompresijskim povojem, vsaj nekoliko preprečimo sistemsko delovanje strupa, seveda če smo to storili takoj po ugrizu. Če ne vemo, kdaj je bil ugriz je prevezovanje tačke nesmiselno. Strokovna pomoč veterinarja je usmerjena v preprečevanje šoka, ki nastopi zaradi ugriza in je lahko smrten. S kortizonskimi zdravili je potrebno preprečevati nekrozo na mestu ugriza in idealno je, če lahko nevtraliziramo vsrkani strup s specifičnim serumom. Pred leti smo veterinarji imeli serum na zalogi, sedaj pa ga je zelo težko dobiti. Psa je potrebno hospitalizirati, priklopljen mora biti na infuzijo in potrebna je intenzivna nega z monitoringom, saj se le tako lahko konkretno ukrepa glede na trenutno stanje organizma. S pravočasno ustrezno terapijo se stanje pri kužku hitro popravlja, stabilizira in kužek lahko že drugi dan zapusti bolnišnico. Dalj časa traja terapija nekrotičnega mesta, kjer je bil ugriz, kar rešujemo z uživanjem antibiotikov ali celo s kasnejšo kirurško obdelavo rane.
V primeru, da posumimo, da je našega psička ugriznila kača, ga je potrebno čim prej pripeljati do izkušenega veterinarja, oziroma veterinarske ustanove, ki je tudi dobro opremljena za nudenje intenzivne nege in ima možnost hospitalizacije. V takem primeru gre res za nujno zadevo in takim pacientom je tudi namenjena 24 ur trajajoča dežurna služba v naši Veterinarski bolnici.

Emil Senčar dr.vet.med.

Bralec s Ptuja, lastnik 8 let starega muca sprašuje, ali se pri malih živalih tudi pojavljajo tumorji v možganih in kako jih lahko prepoznamo. Njegov muc se namreč občasno vede povsem nevsakdanje, glavo nosi po strani, se slabo odziva na klicanje, v zadnjem delu ga zanaša, tudi mijavka brez kakršnega koli razloga itd.
Možgani ležijo dobro zavarovani v lobanji in težave v smislu novotvorb oziroma tumorjev pri živalih dolgo časa ostanejo neodkrite. Tumor, ki začne rasti v možganih, v prvih fazah rasti povzroča težave, ki jih lastniki živali in tudi veterinarji ne moremo prepoznati, saj niso specifični za možganski tumor. Pri ljudeh se na primer pojavijo težave z vidom, z branjem črk oziroma teksta, vrtoglavica, nezmožnost odklepanja vrat in še veliko ostalih simptomov, ki lahko govorijo v korist nastanku tumorja v možganih. Dejstvo je, da še ljudje začetne znake spregledamo, še težje pa je pri živalih. Naš kužek ali mucek je lahko omotičen zaradi ogromno različnih stvari, ne more pa nam povedati, da nenadoma tudi slabo vidi. Prav tako mu ne moremo narediti nevrološkega pregleda, saj ne sodeluje. Ko doseže tumor pri živalih tako velikost, da s pritiskom na okoliške centre že močno moti delovanje možganov, takrat lahko posumimo na osnovi kliničnih znakov, ki jih žival kaže, da gre najverjetneje za tumor. Rentgen v primeru diagnostike možganskih tumorjev nima veljave, saj so možgani strukturno prenežni in se na rentgenogramih ne vidijo. CT diagnostika je primernejši način, vendar so CT aparati zelo dragi in zaradi tega tudi zelo redki v veterinarskih ambulantah. Najprimernejši način diagnostike je magnetna resonanca, ki pa je v veterinarski medicini zaradi ekstremne vrednosti naprave praktično ni. Drugo vprašanje pa je, kaj bi zgodnja diagnostika možganskih tumorjev pri malih živalih prinesla koristnega. Praktično nič, saj je terapija ali kirurška, kar pomeni odstranitev tumorja iz možganov, ali z obsevanjem, najpogosteje pa eno in drugo, oboje pa je povezano z velikimi finančnimi stroški. Eksperimentalno se operacije in obsevanja izvajajo v Ameriki, pa še tam je zaradi cene obsevalnih naprav vse skupaj v povojih.
Vse omenjeno pomeni, da veterinarji, ki se ukvarjamo z zdravljenjem malih živali in imamo izkušnje v nevrologiji, diagnosticiramo možganske tumorje komaj takrat, ko so že v napredovali fazi. Simptomatika takrat postaja vedno bolj karakteristična, lahko pa uporabimo tudi določena zdravila, ki zmanjšujejo oteklino in s tem tumorsko maso in tako lahko z zanesljivostjo postavimo pravilno diagnozo. Zdravljenja praktično ni, skrbimo le za lajšanje simptomov. Terapija v začetku privede do izboljšanja kliničnega stanja živali, katerega lahko vzdržujemo nekaj časa z uporabo injekcij in tabletk, vendar se tragičnemu koncu na žalost ne moremo izogniti. V teh primerih je zelo važno sodelovanje lastnika in lečečega veterinarja, da se odločita, kdaj je treba žival evtanazirati,, da se ne muči in ne trpi bolečin.
Tumorji možganov pri malih živalih se na žalost pojavljajo, so neozdravljivi tudi v primeru benignosti, saj je njihova diagnostika, še bolj pa terapija tako ekstremno draga, da tudi v Evropi ni centra, ki bi se ukvarjal z diagnostiko in terapijo v omenjenih primerih.
Pravočasna diagnostika bolezni je zelo zaželena, saj le tako lahko prihranimo muke živali in je ne trpinčimo predolgo z neuspešnimi terapijami. Lastniku mucka svetujem obisk v naši ambulanti za male živali, kjer bomo izvedli nevrološki pregled njegovega mucka in se pogovorili. Glede na opisane znake bolezni, dvomim, da gre za tumor v možganih.
Emil Senčar dr.vet.med.

Na fotografiji je karakteristična različna velikost zenic v levem in desnem očesu pri mucu, pri katerem je postavljen sum na možganski tumor.

Več lastnikov psičk nam je poslalo precej podobna vprašanja glede zatrdlin, katere so zatipali na mlečni žlezi svoje psičke. Zanima jih, zakaj nastanejo, kako jih preprečiti in kaj storiti.
Zatrdline, ki jih zatipamo na vimenu oziroma mlečni žlezi psičk so novotvorbe, katere imenujemo tumorji mlečne žleze. Zelo redko se pojavijo pri mladih živalih, povečini nastajajo v starosti od 6 let dalje, najpogosteje pa v pozni starosti. So izrazito hormonalno pogojeni tumorji, saj vemo, da če se psičko sterilizira pred prvo gonitvijo, kar pomeni v starosti 6 do 8 mesecev se tumorji ne pojavljajo. Dokazano je, da se pogosteje pojavljajo pri psičkah, ki so nesterilizirane in imajo po vsaki gonitvi težave z navidezno brejostjo, kar smo opisali v prejšnjem prispevku. Lastnik psičke odkrije tumor naključno med božanjem živali, tako da zatipa bulico na trebuhu, po navadi v bližini seskov. Bulica deluje popolnoma nenevarno, saj ne boli, mogoče včasih celo izgine in tako lastnik pozabi nanjo. Po gonitvi živali pa pod vplivom ženskih hormonov bulica nenadoma zelo hitro zraste, psička se pogosto začne praskati po njej in v tej fazi lastnik najpogosteje poišče pomoč veterinarja. Treba je poudariti, da gre pri takih primerih najpogosteje za maligne oziroma rakaste tumorje, ki slej ko prej spustijo razsevke oziroma metastaze po organizmu. Najpogostejši organ, v katerega taki tumorji metastazirajo so pljuča. Onkološka veterinarska medicina bliskovito napreduje, uvajajo se napredni kirurški pristopi, vršimo lahko zdravljenje s citostatiki, tudi obsevamo že lahko tumorje. V Sloveniji imamo v Postojni eno najmodernejših onkoloških bolnišnic za živali v Evropi, z magnetno resonanco in obsevalnikom tumorjev. Najvažneje in prognostično najugodneje pa je čim prejšnje ukrepanje z operativnim posegom, s katerim odstranimo tumor s pripadajočim okoliškim tkivom in varnostni robom. Postopek je takšen, da se najprej z lastnikom psičke temeljito pogovorimo in mu predstavimo potek operacije. Odstranjene tumorje pošljemo v patohistološko preiskavo, da ugotovimo za kakšen tumor gre in stopnjo invazivnosti tumorja. Glede na izvide se dogovorimo o nadaljnjem ukrepanju. Če se ne pojavljajo novi tumorji je zdravljenje zaključeno in psička živi popolnoma normalno dalje. Tako stanje in ugodna prognoza je najpogostejša pri psičkah, pri katerih smo v zgodnji fazi operirali tumor, ko je bil še majhen kot fižolček. Če pa se tumor oziroma tumorji znova pojavijo, se odločimo za ponoven kirurški poseg v katerem odstranimo celotno vime, kar pomeni vseh 8 mlečnih žlez ali pa odstranimo samo polovico vimena, kar pomeni 4 žleze. Pred takim posegom obvezno opravimo RTG pljuč, da preverimo morebitne metastaze. Če so prisotne, je operacija nesmiselna, saj ne pridobimo ničesar, le živali povzročimo dodatno trpljenje. Vse zgoraj opisane metode lahko dopolnimo z zdravljenjem s kemoterapijo. Res je, de je to izredno drago zdravljenje in ni pogosto uporabno.
Tumorji vimena so pogosta in na žalost huda in resna problematika. Lastnikom psičk svetujem sterilizacijo psičke že pred prvo gonitvijo ali takoj po prvi gonitvi. S tem bodo praktično preprečili nevarno bolezensko stanje v starosti. Drugim pa svetujem, da pri psičkah starejših od 6 let, redno enkrat mesečno pretipajo trebušček in če zatipajo kakršnokoli zatrdlino, jo nemudoma pridejo pokazat. Pogovorili se bomo in dogovorili za ukrepanje. Čim prej to storimo, tem boljša je prognoza zdravljenja in ne nazadnje tudi cena zdravljenja je najugodnejša v začetni fazi.

Emil Senčar dr.vet.med.

Imam psa, ki je mešanček med Maltežanom in Pekinezerjem. Dostikrat bruha. Star je 3 mesece. Dostikrat bruha po kopanju. Res ne vem, kaj mu je? Hrano kupujem za mladičke pse. Popije pa okoli 2 skodelici vode na dan.
Za bruhanje pri trimesečnem mladičku je po navadi kriv njegov lastnik, ki z nepravilnimi pristopi glede hranjenja in ostalim, kamor spada tudi pretirano kopanje, vpliva na mladička. Seveda, verjamem, da je kužek cepljen zoper kužne bolezni, da je dobil zraven cepljenja tudi zdravilo proti parazitom in, da je drugače vesel in živahen. Narobe bi bilo, če bi bil kužek čez dan žalosten, otožen in bi samo poležaval. Tako vedenje bi lahko nakazovalo na bolezensko problematiko bruhanja in v tem primeru ga je treba peljati k veterinarju na pregled.
Mladiček, kakršen je vaš, mora jesti ustrezno hrano, primerno njegovi starosti in vsekakor tudi velikosti. Jesti mora vsaj 4 krat dnevno. Briketi morajo biti majhni, prilagojeni za mladičke malih pasem. Doziranje hrane je odvisno od vrste hrane in navodil proizvajalca. Tega se je treba držati, saj pogosto mladički hlastno pojedo preveč hrane na enkrat. Bolje, da mu ponudimo hrano šest krat dnevno, kakor samo trikrat in si takrat zaradi močne lakote kužek preveč obremeni želodček. Važno je tudi, kako mladiček uživa hrano. Nekateri mladički kar goltajo hrano in je ne zgrizejo, kar seveda privede do kasnejše slabosti v želodčku in pogostega bruhanja. Vedeti je treba, da je najbolje mladega psa navaditi na eno vrsto hrane in ne eksperimentirati z najrazličnejšimi dodatki, predvsem pa ne s hrano, ki je ostala ljudem. To velja predvsem za razne klobase, pečeno slano in papricirano meso in podobno. Prav tako se izogibajmo mleku. Če mladičku določena vrsta že pripravljene hrane določenega proizvajalca ne ustreza, jo lahko zamenjamo za drugo, vendar to ne pomeni, da lahko vsak dan ponudimo novo vrsto hrane, saj bo to privedlo tudi do driske in hujših prebavnih težav. Vsak prehod iz ene vrste hrane na drugo mora biti postopen. Lahko poskusimo tudi s hrano, ki jo sami pripravimo doma posebej za mladička, vendar tega ne priporočam lastnikom, ki nimajo izkušenj in znanja pri pripravi sveže domače hrane za pse. Prav obdobje, ko mladiček raste, je zelo pomembno za njegov nadaljnji razvoj in prehrana mora vsebovati vse pomembne sestavine v pravilnem razmerju in še dodatke, kar pa neizkušeni in novopečeni lastniki pri samostojni pripravi hrane za psa zelo težko storijo.
Napisali ste, da mladiček bruha po kopanju, niste pa napisali, kako pogosto ga kopljete. Lahko se prestraši kopanja in potem bruha, lahko uporabljate neustrezen šampon, katerega si poliže med umivanjem in spet lahko bruha. Najvažneje pa je, da je pretiravanje s kopanjem zelo nezaželeno, celo neprimerno. Psa lahko obrišemo po sprehodu z vlažno krpo, prav tako tačke, če so umazane, kopanje pa pride v poštev le izjemoma, če bi se res močno umazal in še takrat je treba uporabiti poseben nežen šampon za pasje mladičke.
V zaključku bi ponovno poudaril, da vse omenjeno velja za psa mladička, ki sicer občasno bruha, drugače pa je živahen in igriv kužek. Kakršnokoli odstopanje v obnašanju kužka v smislu neješčnosti, otožnosti, poležavanja in tudi driske, terja takojšen pregled pri veterinarju, saj so v ozadju lahko tudi nevarnejša bolezenska stanja.
Emil Senčar dr.vet.med.

Bralka Kristina iz Nove vasi pri Markovcih piše, da ima novo majhno psičko mešanko, staro 3 mesece. Psička je zdrava, vesela in razigrana. Med božanjem psičke opaža na trebuščku izboklino, ki je v velikosti oreha, včasih pa je sploh ne opazi. Gospo Kristino zanima ali je kaj nevarnega in kako ukrepati.
Pri psički gospe Kristine gre najverjetneje za tako imenovano popkovno oz. trebušno kilo, ki je po navadi prirojena in kar pogosta pri mladičkih. Trebušna kila pomeni, da je trebušna stena prekinjena v dolžini par milimetrov ali več in zaradi tega silijo organi trebušne votline, predvsem črevo, oporek in maščoba v podkožje. To se izraža s tipno oteklino na trebuščku, katere vsebino lahko s prstom porinemo nazaj v trebuh. Pri tej starosti trebušna kila ne povzroča težav in ni boleča. Kasneje z rastjo živali lahko pride do izpada dela črevesja skozi odprtino v trebušni steni. Črevo se uklešči in pride do izjemno resne in akutne situacije povezane z močno bolečino, krči, bruhanjem in v primeru nepravočasnega ukrepanja tudi smrti živali. Ukleščeni del črevesa zaradi prekinjenega pretoka krvi zelo hitro propade in odmre. Pri manjši trebušni kili se to sicer ne more zgoditi in po navadi prihaja skozi odprtino le trebušna maščoba. V tem primeru kila ne boli. Nevarnost obstaja kasneje, ko je žival starejša in se začne kopičiti trebušna maščoba. Takrat lahko zaradi povečanega pritiska v trebuhu zaradi maščobe pride do povečanja trebušne kile, saj trebušna stena dodatno poči in trebušni organi padejo v podkožje. Enaka nevarnost preti psičkam, če so breje, se pravi, če imajo mladičke v sebi. Zaradi povečanega pritiska v trebušni votlini trebušna stena poči in maternica s plodovi vred pade v podkožje živali. Le pravočasen operativni poseg lahko reši psičko in mladičke. Trebušne kile pri mladih živalih ne smemo zanemariti in ignorirati, saj kot vidimo, lahko v kasnejšem življenju naredi resne težave in zaplete. Najbolje je kužka operirati v starosti treh do petih mesecev. Operacija je v tej starosti relativno nezahtevna tako za operaterja kot tudi za kužka. Potrebno je zagotoviti nekaj dni mirovanja po operaciji in problem je rešen. Seveda, lahko kužka operiramo tudi kasneje, vendar je zaradi bolj razvite trebušne mišičnine, poseg bolj boleč, oz. obremenjujoč za kužka. Gospe Kristini svetujem obisk ambulante za male živali. Težava gospe Kristine in njene psičke se da popolnoma odpraviti in iz zdravstvenega stališča ni taka psička nič manj vredna od ostalih. Po posegu se bo razvijala povsem normalno in ne bo zaostajala za svojimi pasjimi vrstniki.

Emil Senčar dr.vet.med.

Veterinarji beležimo porast kožne zajedavske in zelo trdovratne bolezni pri psih in to predvsem pri lovskih psih, pri kratkodlakih brahiocefalnih pasmah, to so pasme s kratkimi gobčki: mops, francoski buldog, angleški buldog, boxer, bostonski terier, pri mastifih, predvsem bordojskih dogah, bulmastifih, kratkodlakih terierjih, predvsem pri bulterierjih, stadfordskih terierjih, pit bulih in ostalih. Težave nastajajo največkrat zaradi prepoznega ukrepanja lastnikov, izrazite povezanosti bolezni z imunskim sistemom živali in pogostih ponovnih izbruhih bolezni.
Povzročitelj demodikoze pri psih je Demodex canis. To je zunanji zajedavec, ki ga uvrščamo med garjavce. Telo ima podolgovato, s štirimi pari kratkih okončin, ki so na prednjem delu telesa in se končujejo s topimi kavlji. Naseljuje dlačne mešičke in kožne žleze pri psih. Samica leže jajčeca v dlačne mešičke in tam se preko ličinke in nimfe razvijejo v odrasle zajedavce v 18 do 24 dnevih. Pri mnogih psih je demodex stalni prebivalec na koži in ne povzroča težav oziroma bolezni. Bolezen izbruhne kot posledica oslabljene imunosti oz. ko pride do padca odpornosti živali. Najpogosteje se pojavi v starosti 3 do 15 mesecev. Klinični znaki so rdečina po koži glave, okoli ust in oči pogosto izpada dlaka. Tudi na hrbtu lahko opazimo omejena rdečkasta mesta brez dlake. V začetku ni opaziti pretiranega srbenja. Bolezen pri zelo mladih psih imenujemo juvenilna demodikoza in dostikrat mine sama po sebi in žival spontano ozdravi. Komplikacija bolezni pri mladih živalih pogosto nakazuje na težke razmere, v katerih je kužek živel. Najverjetneje izbruhne pri psih, ki so kupljeni od preprodajalcev in so pred prodajo živeli v neustreznih higienskih razmerah. Pri takih preprodajalcih prihaja na majhnem prostoru do stika psov najrazličnejših pasem, starosti, pripeljanih z najrazličnejših koncev. Zaradi slabih higienskih pogojev, neredne in neustrezne prehrane in stresa, kateremu so take živalce izpostavljene, se na tak način okužijo z demodexom in kasneje, ko so že pri novih lastnikih, lahko bolezen izbruhne z vso močjo oz. generalizirano obliko bolezni. O generalizirani demodikozi govorimo, ko je prizadeta več kot polovica telesa živali. V takih primerih je bolezen lahko usodna za psa. Koža živali je poškodovana, rdeča krvava, razpokana. Pojavi se sekundarna infekcija kože z najrazličnejšimi bakterijami, ki povzročijo gnojno vnetje kože, piodermijo, ki nevarno zajame globlje plasti kože, bolezen spremlja močno neprijeten vonj. Kužek dobi visoko temperaturo, preneha jesti in če ni pravočasnih in udarnih zdravstvenih ukrepov, obstaja velika nevarnost, da pogine. Bolezen potrdimo s pregledom globokih ostružkov kože, v katerih najdemo odrasle parazite in njihove razvojne oblike. Potrebna je dalj čas trajajoča terapija z antibiotiki, izbranimi na podlagi laboratorijskega izvida brisa kože in antibiograma. Prav tako je potrebna redna večkratna in po protokolu opravljena dezinsekcija psa. To pomeni tretiranje psa lokalno po spremenjenih mestih na koži z zdravilno insekticidno tekočino. Ker gre za hud strup, je strokovno in potrebno, da to ambulantno opravi izkušen veterinar oziroma veterinarski asistent.
Demodikoza je nevarna, ponovitev in zapletov polna bolezen. Zdravljenje je treba vzeti skrajno resno, sprijazniti se je treba z dolgotrajno terapijo, ki z izkušenim veterinarjem in vestnim lastnikom psa, vsekakor privede do popolne ozdravitve.

Emil Senčar dr.vet.med.

V jesenskem letnem času, ko se temperature začnejo strmo spuščati proti ničli, ko se pojavi megla in prva zmrzal, se vsako leto pojavi bolezen pri kužkih imenovana kužni kašelj psov oziroma traheobronhitis psov. Za bolezen je zelo značilno, da se pojavi nenadoma in spremlja jo močan, dražeč kašelj živali, ki se ne pomiri in pogosto izzove tudi davljenje živali in posledično bruhanje. Nemalokrat lastniki pomislijo, da se je kužku zapičila kost v grlo, saj se kuža res tako obnaša, davi se, pokašljuje in izkašljuje slino. Vse je za lastnika zelo zaskrbljujoče, še posebej za to, ker se omenjeni simptomi res lahko pokažejo po hranjenju živali. Kužek ima otečene mandlje (tonzile) v grlu in pri požiranju hrane si jih vzdraži in posledica je ponavljajoč se kašelj, napenjanje in tudi bruhanje.
V razvoj te zelo nalezljive bolezni je vpletenih več virusnih in bakterijskih povzročiteljev, kot so virus pasje parainfluence, reo in adeno virusi, bakterija Bordetela bronhiseptica. Le ti lahko posamično ali pa vsi skupaj delujejo na kužke, ki se okužijo z druženjem in s stiki med seboj. Dostikrat imajo voden izcedek iz nosu in pri kašlju razpršijo kapljice polne povzročitelja daleč na okrog. Zaradi omenjene simptomatike je bolezen tudi tako nalezljiva. V milejši obliki bolezni splošno stanje živali ni prizadeto, kužek še ima tek in je normalno aktiven. Vnete ima lahko tudi očesne veznice. V hujši obliki bolezni pa je splošno stanje psa lahko zelo prizadeto, pojavi se visoka temperatura, težko sopeče dihanje, ki nakazuje razvoj pljučnice, kužek neha uživati hrano, poležava, je nezainteresiran za okolico. Pride lahko celo do smrti, predvsem pri psih, ki imajo oslabljen imunski sistem in pri mladih psih. Diagnostika kužnega kašlja je za veterinarja relativno enostavna, saj so karakteristični klinični znaki in z anamnezo lastnika je diagnoza postavljena. Značilno je, da večini obolelih psov lahko sprožimo kašelj z dotikom sapnika. Pazljivi moramo biti z ovratnicami pri bolnih psih, saj lahko pri zategu povzročijo močan kašelj in davljenje. Pri huje prizadetih živalih opravimo laboratorijsko preiskavo krvi, odvzamemo bris iz grla in pošljemo na bakteriološko preiskavo, pri sumu na pljučnico pa opravimo tudi rentgensko slikanje prsnega koša. Zdravljenje pri manj prizadetih kužkih, se pravi pri kužkih, ki še imajo tek in so živahni, poteka po navadi brez antibiotikov, saj bolezen podobno kot prehlad pri ljudeh mine sama po sebi. Predpišemo le sredstva za umirjanje kašlja in vitaminsko podporo za dvig odpornosti. V resnejših primerih bolezni, ko ima kužek povišano telesno temperaturo in nima več teka, je potrebno zdravljenje z antibiotiki in to po navadi v obliki injekcij, saj tabletke zaradi oteklega grla kužki zelo težko pogoltnejo. Zelo oslabele živali hospitaliziramo in jim z infuzijami pomagamo prebroditi kritično fazo bolezni. Oboleli kužki se morajo izogibati razburjenju in telesnim naporom, saj jim oboje povzroča napade močnega kašlja. Tudi prihod iz sprehoda na hladnem zraku v tople prostore sproži kašljanje in davljenje živali še dolgo potem, ko že mislimo, da je bolezen kužek premagal.
Preventivno lahko pri omenjeni bolezni delujemo tako, da svojemu kužku kolikor se le da preprečimo stike z bolnimi živalmi, kar je v praksi sicer skoraj nemogoče. Obolenje lahko preprečimo tudi z rednim vsakoletnim cepljenjem živali zoper kužne bolezni, saj boljša cepiva vsebujejo tudi zaščito proti bordeteli bronhiseptici in parainfluenci. Če pa se naš kužek naleze bolezni in zboli in močno in nepretrgoma kašlja, in zraven tega dobi še temperaturo, je najbolje, da čim prej obiščemo veterinarja.
Emil Senčar dr.vet.med.

V zadnjem mesecu smo imeli v naši Veterinarski bolnici, kar nekaj primerov zasuka želodca pri psih in ker je omenjeno stanje zelo resna in nevarna zdravstvena problematika, bom v današnjem prispevku napisal nekaj več o tem nevarnem prebavnem zapletu pri psih velikih pasem.
Zasuk želodca ali strokovno imenovan torzija želodca je sicer redka, vendar smrtno nevarna komplikacija pri določenih psih, pri kateri se želodec zarotira oziroma zavije okoli svoje osi in zaradi tega tako močno napihne, da v zelo kratkem času zaduši psa, saj mu pritisne na diafragmo in pljuča in mu onemogoči dihanje. K omenjeni težavi so nagnjeni predvsem veliki psi, predvsem nemške doge, dobermani, nemški ovčarji, mastifi, bulmastifi, bordojske doge, rotweilerji in še bi lahko našteval. Tudi mešanci z omenjenimi pasmami so dovzetni, skratka vsi veliki psi, ki imajo velik prsni koš. Pri takih psih lahko zaradi anatomskih značilnosti v trebušni votlini pride do rotacije želodca okoli svoje osi in to se praviloma zgodi, kadar je kužek aktiven po hranjenju. Hrana v želodcu deluje kot utež in pri nenadnem skoku ali celo kotaljenju živali, se želodec obrne okoli svoje osi. Za to je izrednega pomena, da veliki psi po hranjenju počivajo vsaj uro ali dve in šele potem so lahko ponovno aktivni. To je tudi edina in osnovna preventiva proti omenjeni komplikaciji. Zaželeno je tudi, da imajo psi, ki zelo hlastno in hitro jedo, vsaj dva manjša obroka hrane na dan, da si tako manj obremenijo želodec.
Pri zasuku želodca pride do zaprtja vhoda in izhoda iz želodca in le ta se napihne kot žoga. Zraven tega želodec med rotacijo za sabo potegne tudi vranico in njen krvožilni sistem, tako, da le ta močno oteče in tako tudi prepreči želodcu, da bi se vrnil v normalni položaj. Prav tako je prizadet tudi zelo pomemben živec imenovan vagus, ki povzroči velike motnje v delovanju srca. Prvi znaki, ki jih opazimo pri psu, so povečan nemir živali, paničen pogled in močna napihnjenost v področju trebuha, ki se kar povečuje. Kuža pospešeno diha, se skoraj ne premika in je zelo prestrašen. Pomoč moramo poiskati takoj, saj zelo hitro pride do smrti psa. Čim prej je treba izvesti punkcijo želodca in izpustiti zrak iz njega, istočasno pa kužek nujno potrebuje infuzijo in terapijo proti šoku. Takoj po stabilizaciji splošnega stanja je potreben operativni poseg, pri katerem želodec obrnemo nazaj v pravilno lego in s tem sprostimo prehodnost črevesja, krvnih žil in pritiska na živčevje v trebušni votlini. Najpogosteje je treba pri posegu odstraniti vranico živali, saj je le ta zaradi zastoja krvi tako povečana, da jo je nemogoče vrniti z želodcem v prvotno lego. Operativni poseg je zelo zahteven in potrebna je izkušena kirurška ekipa. Zelo pomembnih je tudi 48 ur po operaciji, ki jih mora žival preživeti pod strogo kontrolo veterinarskega osebja v veterinarski bolnišnici, saj lahko pride do nenadne smrti živali dan ali dva po operaciji zaradi težav s srcem, zaradi aritmij, ki so posledice prizadetega vagusa. Kot sem omenil, je torzija želodca težka diagnoza, ki zahteva pravilen in hiter veterinarski pristop k reševanju zadušitve in šoka živali in težak kirurški poseg z obvezno 48 urno post operativno nego. V naši Veterinarski bolnici se lahko pohvalimo z veliko uspešno izvedenimi operacijami zasuka želodca in popolnim okrevanjem pacientov po operaciji. Še več pa bi radi naredili pri prosvetljevanju lastnikov velikih psov, da se vedejo odgovorno in preprečijo aktivnosti njihovih psov po hranjenju. Če pa že pride do težav in postane kužek napihnjen, pa je treba čim prej poiskati ustrezno veterinarsko pomoč, saj je drugače življenje kužka zelo ogroženo.
Emil Senčar dr.vet.med.

Počitnice so končane. Še zadnji šoloobvezni dopustniki so se vrnili domov in z njimi tudi mali kosmatinčki, ki so se imeli krasno na morju, v planinah ali kje drugje. Skupaj z lastniki so neizmerno uživali, se kopali, sprehajali, igrali in počeli norčije. Vendar, v najlepših morskih krajih vzdolž slovenske obale, hrvaške, tudi v Italiji ob morju, v Padski nižini preži na naše kužke nevarnost imenovana Dirofilarija in prav je, da vemo kako se zaščitimo pred to boleznijo.
Dirofilaria immitis imenovana tudi srčna glista, je parazit, ki lahko prizadene pse, dihurje in redkeje mačke. Povzroča bolezen imenovano dirofilariozo. Parazit potrebuje za svoj razvoj vmesnega gostitelja, ki je v tem primeru komar. Odrasel parazit živi v desni polovici srca in v večjih žilah, ki povezujejo pljuča in srce. V kri izloča drobne ličinke, ki jih imenujemo mikrofilarije. Ko piči komar okuženo žival, in pije kri, posesa v sebe tudi te mikrofilarije. Ko napade naslednjega npr. zdravega gostitelja prenese v njega drobne mikrofilarije in ga tako okuži. Približno po 6 do 8 tednih vdrejo mikrofilarije iz podkožja v krvni obtok in se naselijo v srcu. Celoten razvoj parazita, od pika komarja do odraslega parazita lahko traja tudi nekaj mesecev. Klinična slika bolezni je zelo težko prepoznavna, saj so klinični znaki nespecifični. Okuženi psi in mačke imajo povečano telesno temperaturo, so apatični, težko dihajo, pogosto drgetajo, zelo hitro se utrudijo, kašljajo, postajajo slabokrvni, začnejo izgubljati telesno težo. Če je žival močno okužena, lahko pride do zamašitve srčnih vitalnih krvnih žil in smrti živali. Omenjeni klinični znaki so lahko prisotni pri živalih, ki so srčni bolniki, pri erlihiozi, pri virotičnih ali kako drugače bolnih živalih, tako da lahko spregledamo osnovno bolezen. Važna je pravočasna in pravilna diagnostika bolezni. Diagnoza se postavlja s pregledom krvi, kjer lahko najdemo žive mikrofilarije. Odrasle zajedavce odkrijemo z RTG slikanjem srca in pljuč. Na voljo so tudi hitri testi in seveda laboratorijske preiskave krvi. Zdravljenje že bolnih, se pravi okuženih živali je zapleteno in naporno za pacienta, vendar v veliki večini uspešno. Veliko pomembneje, je poskrbeti za pravilno preventivo, kar pomeni, da preprečimo nastanek bolezni. To lahko storimo sto odstotno uspešno in zelo enostavno. Ko se vrnemo iz morja oziroma področja, kjer je bolezen razširjena, stisnemo našemu kužku na kožo na vratu preparat Stronghold v ustrezni koncentraciji in tako smo zanesljivo preprečili izbruh bolezni, tudi še je našega kužka pičil okužen komar. Stronghold namreč uniči mikrofilarije, ki so v podkožju, kamor jih je komar vnesel. Stronghold ni škodljiv, tudi če smo ga uporabili pri neokuženi živali, saj se uporablja za zatiranje bolh, glistavosti, uši, ušesnih garij, demodexa in ostalih zajedavcev. V teh primerih ga uporabimo enkrat mesečno vsaj 3 do 4 mesece zapored. Za preventivo dirofilarije pa zadostuje enkratna aplikacija takoj ali v roku treh do štirih tednov po prihodu domov. V bistvu malenkost, ki pa lahko prepreči mnogo večje težave našega kužka. Preparat je na voljo pri veterinarjih in naši specializirani trgovini DR. ZOO, kjer boste dobili tudi vsa potrebna navodila.

Emil Senčar dr.vet.med.

Gospod Milan je lastnik 11 let starega zlatega prinašalca in je v zadnjem času zelo zaskrbljen, ker kužek pri sprehodih ni več tako aktiven kot včasih, zjutraj se težko vstane in se zelo počasi premika preden se razhodi. Lastnika zanima, ali gre lahko v njegovem primeru za posledice artritisa oziroma vnetja sklepov, ki ga je njegov kužek prebolel pred leti? Prav tako lastnik sprašuje ali obstajajo preparati, kot so pri ljudeh, ki pomagajo ohraniti gibljivost sklepov tudi v pozni starosti.
Zmanjšana gibljivost sklepov je pri psih, še posebej pri starejših, zelo pogosta težava. Vzrok je pogosto posledica vnetja sklepov ali artritisa, lahko pa težave nastopijo tudi zaradi drugih težav s sklepi. Pri obolenju sklepov pride do sprememb na sklepnem hrustancu, ki sicer v sklepih deluje kot zaščita za kostno tkivo pred poškodbami zaradi skokov, drgnjenja in podobno. Hrustanec je neke vrste blažilna blazina. Ko se hrustanec prehitro obrabi, postane neelastičen, ali odmira, takrat se pojavi bolečina, pogosto otekanje sklepa in tudi manjša gibljivost prizadetega sklepa. Težave s hrustancem lahko nastanejo sistemsko po telesu zaradi vnetnih procesov, presnovnih motenj, motenj v metabolizmu mineralov, motenj v prekrvavitvi hrustanca in še bi lahko našteval. Pri težavah, ki jih imajo kužki s poškodovanim sklepnim hrustancem, prednjačijo predvsem težave pri vstajanju, težave med tekom, pri skokih, pri hoji po stopnicah. Med sprehodom se kužek pogosto ustavi in noče nadaljevati sprehoda.
Artritis je pogost tudi pri starejših kužkih, kjer se hrustanec tanjša ali povsem izgine. Pri starejših vodi v artrozo, ki pomeni degenerativno okvaro sklepa z vsemi posledicami. Pasemska predispozicija je zelo prisotna, predvsem n. ovčarji, labradorci, rotweilerji, zlati prinašalci, dobermani in še nekateri. Negativni učinek ima prevelika telesna teža živali. Prebolele poškodbe sklepov, predvsem poškodbe nastale zaradi preobremenitve sklepa ali mehaničnih nesreč so vzrok artritisu in artrozi v kasnejših letih. Okužba sklepa z bakterijami lahko privede do uničenja sklepnega hrustanca in artritisa v kasnejšem obdobju.
Gospodu Milanu svetujem obisk s svojim kužkom v ambulanti za male živali. Treba bo opraviti RTG preiskavo sklepov ter ostalo potrebno diagnostiko, kjer je treba izločiti klopne bolezni, predvsem boreliozo in bakterijsko vnetje sklepov. Izločiti je treba tudi degenerativne bolezni hrbtenice, ki prav tako lahko privedejo do kliničnih znakov, ki jih omenja gospod Milan.
Preparati, ki ohranjajo vitalnost sklepov in sklepnega hrustanca pri ljudeh, obstajajo tudi v veterinarski medicini, učinkoviti so predvsem preparati z glikozamini in hondroitinom.
Ker smo v obdobju poletne vročine je treba upoštevati tudi vročino kot enega od vzrokov, da kužek ni razpoložen za sprehode, pa čeprav gresta na sprehod pozno zvečer in zgodaj zjutraj.

Emil Senčar dr.vet.med.

Pozdravljeni, doma imam 4 leta staro mešanko med kraškim ovčarjem in še nekaj, dobili smo jo preko spleta, tako da ne vemo, katere pasme je. Skratka naši psički se je kakšne 3 tedne nazaj naredila bulica, ki je kot mozolj samo, da teče ven loj, ki je zgoraj posušen znotraj pa tekoč, čisto blizu hrbtenice, včeraj se je pa še ena bulica enaka pojavila pri vratu in, ko ji jo stisnem, priteče loj ven zraven pa še kri in kužico boli ko ji stiskam, drugače se obnaša povsem normalno, tudi je normalno in vse, vendar me kar konkretno skrbi, kaj bi to lahko bilo?
Hvala za odgovor že vnaprej.
LP Katja
Pri vaši psički gre najverjetneje za abscedirani žlezi lojnici. Žleze lojnice najdemo pri psih v koži in če pride do zamašitve izvodila žleze ali infekcije z bakterijami, se lahko močno povečajo in so videti kot velike bule v koži. Abscediranje pomeni, da pride do predrtja stene lojnice in do iztekanja tekočine in gnoja iz bul, stiskanje lahko povzroča živali bolečino. Če iztisnemo vsebino, ki je po navadi sluzasto gnojna, se bula močno zmanjša, skoraj izgine, vendar se najpogosteje po določenem času zgodba ponovi, žleza ponovno nabrekne in se poveča. Tako se lahko ciklus nabrekanja in iztekanja gnoja iz žleze lojnice in kasneje njene osušitve ponavlja v nedogled. Ker gre za bakterije v koži, vedno obstoji nevarnost, da se vnetje razširi in prizadene več lojnic in taka množica gnojnih procesov v koži živali vsekakor lahko predstavlja nevarnost za hujše in smrtno nevarne težave, ki se lahko zaključijo s septičnim stanjem in smrtjo živali. Nevarnost zapletov je vsekakor večja sedaj v poletnem času, saj vročina in obilje muh maksimalno potencirata možnost komplikacij.
Povečanim in gnojnim žlezam lojnicam pri našem psu, moramo vsekakor posvetiti pozornost, jih ne pustiti vnemar in psa čim prej peljati k veterinarju. Veterinar bo po pregledu in potrditvi diagnoze najverjetneje predpisal zdravljenje z antibiotiki, na začetku z injekcijami in v nadaljevanju terapije s tabletkami antibiotika, ki jih bo lastnik dajal svojemu psu po navodilu in na tak način, da jih bo pes vsekakor zaužil. V primeru neuspešnega zdravljenja z antibiotiki, kar pomeni, da se bolezen ponovi, v takem primeru pristopimo h kirurškemu zdravljenju povečanih lojnic in jih operativno odstranimo v celoti. Gre za lažji operativni poseg, za katerega je potrebna splošna anestezija živali, vendar je uspeh zagotovljen, saj odstranimo vzrok težavam. Na žalost ne moremo preprečiti, da nekje drugje na telesu živali ponovno pride do težav z lojnicami, vendar so recidive take vrste zelo redke.
Gospe Katji svetujem, da pripelje njeno psičko v ambulanto. Pri pregledu se bomo odločili za metodo zdravljenja, glede na velikost in obsežnost procesa in se vse obširno pogovorili.
Emil Senčar dr.vet.med.

Zaprtje oziroma neredno odvajanje blata je pogosta težava pri naših kosmatinčkih in dobili smo kar nekaj vprašanj na to temo. Lastniki najpogosteje sprašujejo ali mora njihov kužek vsakodnevno na blato, kaj mu lahko dajejo za jesti, da bo lažje in redno odvajal in kdaj je treba poiskati pomoč veterinarja, da ne pride do popolne zapeke v črevesju?.

Redno odvajanje blata je pri živalih zelo pomemben fiziološki moment, ki pripomore k normalnemu in uravnovešenemu delovanju organizma. Zaželeno je, da gre žival vsaj enkrat dnevno na blato, v tem primeru lahko govorimo o tem, da ima kužek v redu prebavo. Za redno odvajanje je odgovorna peristaltika črevesa, kar pomeni krčenje oziroma iztiskanje vsebine iz črevesja na prosto. To je zelo pomembno zaradi pravočasnega izločanja strupov iz črevesja, ki se tvorijo pri prebavi hrane. Na peristaltiko črevesa pa vpliva precej najrazličnejših dejavnikov. Eden najpomembnejših je pravilna prehrana, ki mora vsebovati zraven hranljivih snovi tudi balastne snovi, ki mehansko dražijo črevo in s tem stimulirajo črevo h krčenju. Že pripravljena kvalitetna briketirana hrana že vsebuje balastne snovi, tako, da se taka hrana v črevesju hitro in kvalitetno prebavi in tudi hitro zapusti črevo, še preden pride do gnitja oziroma nagrmadenja hrane v debelem črevesu. Faktor prebavljivosti hrane je ta, ki nam pove kakšen izkoristek ima hrana, kako se bo prebavila in zapustila telo. Po faktorju prebavljivosti tudi uvrščamo hrano v kvalitetne razrede. Za pospeševanje odvajanja lahko uporabimo tako imenovana naravna odvajala, to je predvsem mleko, ki ga ponudimo zaprti živali in s tem sprožimo odvajanje blata. Moramo pa biti previdni, saj lahko zelo hitro nastopi driska po uživanju mleka. Uporabimo lahko tudi naravna odvajala, ki so v uporabi pri ljudeh, npr. portalak oziroma prorektal sirup, ki ga dobimo v lekarni. Hranjenje kužkov s kostmi je pogost vzrok zaprtju. Kokošje kosti so tako nevarne glede zaprtja živali, da jih veterinarji popolnoma odsvetujemo. Zaradi svoje lomljivosti in krhkosti lahko povzročijo popolno neprehodnost črevesja, kar je izredno nevarno stanje in se največkrat rešuje z operacijo živali. Občasno so dovoljene velike cevaste kosti, vendar v manjših količinah, le toliko, da si žival očisti zobe in krepi žvekalne mišice. Pomemben faktor, ki vpliva na peristaltiko črevesa je tudi starost živali. Čim starejša je, tem bolj leno je črevo in temu je obvezno potrebno prilagoditi prehrano.
Pri ponavljajočih se zaprtjih je potrebno razčistiti in ugotoviti, za kaj prihaja do tega. Pogosto so namreč vzrok zaprtju novotvorbe v trebušni votlini, ki mehansko pritiskajo na črevo in tako motijo, upočasnijo peristaltiko. Pri samčkih je povečana prostata pogost vzrok ponavljajočemu se zaprtju. Zaradi prepočasne prebave lahko pride do razširitve zadnjih partij črevesja, do tako imenovanega mega kolona, kar vodi v kronično zaprtje.
Vsem lastnikom malih živali, ki menijo, da imajo njihovi ljubljenčki težave z zaprtjem svetujem, da pripeljejo svoje živali v ambulanto, kjer bomo z diagnostičnimi preiskavami ugotovili vzrok zaprtju in ga odpravili, hkrati pa se pogovorili o prehrani in nadaljnjih ukrepih, ki bodo privedli do normalizacije prebave.

Emil Senčar dr.vet.med.

Bralka s Ptuja ima psička pasme Koker španjel, starega 5 let in živi v stanovanju v bloku. Psiček ima težave z vetrovi in to zelo pogosto in zelo intenzivno. Neprijetne vonjave se širijo v velikem krogu okoli kužka in težava je precej nerodna, predvsem ko so v stanovanju obiski. Le ti seveda ne vedo, kaj je vzrok nenadnemu poslabšanju zraka v stanovanju in lastnica je primorana venomer opravičevati se. Lastnica včasih tudi dvomi, če prisotni verjamejo njeni razlagi, kdo zasmraja ozračje in se iz je norčujejo, da samo vali krivdo na psa.
Res je, da so težave s plinjenjem in vetrovi pri psih in tudi mucah zelo pogoste. V bistvu gre za težave pri prebavljanju predvsem beljakovinske hrane. Zaradi različnih vzrokov pride do gnitja hrane v debelem črevesu in pojava prekomerne količine plinov, katere žival brez sramu izpušča na prosto. Vzrok težavam so lahko slabe prehranjevalne navade oziroma nepravilna ali neprilagojena prehrana. Mleko je pogosto vzrok omenjenim težavam, potem svinsko meso, tudi govedina, ostanki hrane za ljudi z mize in ostala težko prebavljiva hrana. Tudi bolezni, kot npr. slabo delovanje trebušne slinavke, ki je s svojimi encimi zelo vpletena v sistem prebavljanja hrane, potem sindrom slabe absorpcije hrane, najrazličnejša vnetja v črevesu, ki privedejo do razraščanja patoloških bakterij kot je Esherichija Coli in ostale, vse to lahko privede do nepravilnega prebavljanja hrane, do gnitja hrane v črevesju in pretirane tvorbe plinov, ki lahko povzročijo neprijetne vonjave in motijo sobivanje v prostoru. Pogosto spremlja take prebavne motnje tudi šumenje, sikanje in drugi šumi, ki prihajajo iz trebuha živali in, ki jih v tišini presenečeni slišimo. Driska ni pogost spremljevalni pojav pri omenjenih težavah, pogosteje so živali rahlo zaprte, saj je prehod blata skozi črevo prepočasen in iztrebljanje živali preredko.
Omenjene težave se občasno pojavijo pri večini naših malih kosmatih prijateljev. Treba je poskrbeti za zadosti gibanja živali, saj tako stimuliramo črevo na hitrejše in pogostejše praznjenje. Dobro je, da razmislimo ali je naš kosmatinec jedel kaj takega, kar bi lahko povzročilo prekomerno plinjenje in se drugič izognemo tej hrani. Uporabimo lahko katerega od preparatov, ki vsebujejo koristne prebavne bakterije Lactobacillus. Preparat živali stisnemo v gobček nekaj dni zaporedoma in neprijetnosti je konec. Trajno pa problem rešimo z izbiro kvalitetne lahko prebavljive hrane, ki jo bo kužek rad jedel in pri prebavi ne bo težav z gnitjem hrane v črevesju in tvorbo plinov. Na tržišču je kar nekaj takih že pripravljenih hran, katerih uporabo zelo priporočam. Če pa se težave kljub ustrezni prehrani ne uredijo, pa je treba razširiti diagnostiko in ugotoviti vzrok, ki je pripeljal do pretirane tvorbe neprijetnih plinov, ki jih žival spušča v okolico.

Emil Senčar dr.vet.med.