Zaradi vse večjega zanimanja lastnikov psov za zdravljenje težav gibalnega sistema pri njihovih živalih z matičnimi celicami bom v današnjem prispevku podrobneje opisal omenjeno zdravljenje in v katerih primerih se ga lahko uporabi.

Matične celice so celice, ki imajo možnost, da se razvijejo v različne telesne celice.   Poznamo zarodne (embrionalne) in odrasle matične celice. Embrionalne se nahajajo v človeških in živalskih zarodkih in njihova značilnost je, da se lahko razvijejo v katerokoli celico v telesu. Odrasle matične celice se nahajajo v različnih delih telesa in predstavljajo izjemno velik potencial za zdravljenje različnih obolenj v prihodnosti, čeprav je njihova zmožnost razvoja v različne celice nekoliko manjša od zarodnih celic. Največ odraslih matičnih celic je v maščobnem tkivu. Potencialno bi lahko s temi celicami nadomestili katerokoli okvarjeno tkivo pri ljudeh in živalih. Pri ljudeh poteka veliko raziskav o možnosti uporabe takšnih celic pri zdravljenju poškodb hrbtenjače, oslabelosti srca, različnih nevroloških boleznih in drugo.

V Sloveniji so pri podjetju Animacel razvili postopek, za zdravljenje z matičnimi celicami pri psih in sicer, za zdravljenje najrazličnejših težav s sklepi. Psu odvzamemo manjši košček maščobe iz podkožja na lopatici in omenjeno maščobo pošljemo v laboratorij. Tam se celice namnožijo in nato jih vbrizgamo v oboleli sklep. Matične celice se spremenijo v hrustančne celice in na ta način pripomorejo k zdravljenju sklepa, saj pripomorejo k obnovi sklepnega hrustanca in ostalih sklepnih delov. Za zdravljenje so primerni psi, ki šepajo in imajo degenerativne in kronične težave s sklepi, z artritisi, artrozami in ostalim. Do sedaj smo pri omenjeni kategoriji psov uporabljali predvsem protibolečinsko terapijo in terapijo s kortikosteroidi. Dosedanje izkušnje z zdravljenjem z matičnimi celicami so zelo pozitivne in spodbudne. Močno okvarjeni sklepi se že v šestih mesecih regenerirajo, gibljivost sklepov se poveča in bolečina izgine. Po letu dni so rezultati zdravljenja še bolj vidni. Interesente, lastnike psov, za zdravljenje z matičnimi celicami, vabim na pregled v ambulanto, kjer se bomo pogovorili, naredili RTG posnetek obolelih sklepov in se pogovorili in se po želji dogovorili za zdravljenje z matičnimi celicami.

Več si lahko pogledate na http://www.animacel.com/

Emil Senčar dr.vet.med. 

Bralec Miran s Ptuja je lastnik psička labradorca starega 10 let, ki ima okvarjene ledvice in v zadnjih treh mesecih pogosto bruha, ne je, hujša in  večinoma počiva. Diagnozo so mu postavili na kliniki v Ljubljani, ko je bil z lastniki tam na obisku in je začel močno bruhati. Bralec sprašuje, ali je treba takega psa uspavati, da se ne muči, oziroma kdaj je primeren čas, da začnemo razmišljati o evtanaziji živali. Podobno sprašuje tudi bralka s Ptuja, ki ima doma muca, ki je zbolel za mačjim aidsom, vendar ga še ni pustila uspavati in vztraja z njim in njegovimi težavami, čeprav ne ve, do kdaj je smiselno in etično vztrajati.

Podobne dileme, kot se pojavljajo pri omenjenih lastnikih psa in muce, so pogost spremljevalec lastnikov malih živali, ko njihove živali hudo zbolijo, se poškodujejo ali so kakorkoli drugače izpostavljene intenzivnejšemu dolgotrajnejšemu zdravljenju, bodisi zdravljenju z zdravili ali kirurškemu zdravljenju. Odgovore na omenjena vprašanja in nasploh na vprašanja, kjer je treba opredeliti čas evtanazije živali ni lahko in enostavno narediti. Pri omenjenem je zelo važno sodelovanje lečečega veterinarja, kjer je zaželeno, da ima čim več izkušenj z zdravljenji in prognozami bolezni  in lastnika živali. Zadnjo besedo ima pri odločitvi lastnik živali, veterinar mu pri tem samo svetuje oziroma pomaga. Pogosto so lastniki bolnih živali ob postavitvi diagnoze neozdravljive bolezni pretreseni in se podzavestno izogibajo odgovoru kako vnaprej. Zelo različno se tudi odzivajo lastniki živali, ki so doživele težje prometne nesreče in je potrebna amputacija katere od tačk. Pogosto se ne strinjajo z odstranitvijo poškodovane tačke, čeprav živali popolnoma normalno živijo s tremi tačkami, če so v tesnem stiku z ljudmi.  Osebno se vedno zavzemam v takih primerih za amputacijo tačke, saj vem, da bo žival popolnoma normalno živela tudi s tremi tačkami, če so ljudje pripravljeni to sprejeti. Pri živalih, ki pa so na terapijah pri odpovedovanju določenih organov, ali so po operacijah tumorjev, pri katerih so kasnejši histološki izvidi potrdili malignost oziroma rakavost tumorjev, ali pri živalih z odpovedovanjem vitalnih organov,  pri takih pa skupaj z lastniki pripravimo program zdravljenja in poučimo lastnike na katere znake morajo biti pozorni pri svojih bolnih živalih. Načeloma velja, da dokler žival normalno živi, uživa hrano in se veseli lastnika in ostalih domačih, tako dolgo se ne pogovarjamo o evtanaziji. Ko pa začne žival odklanjati hrano, se umikati pred ljudmi, muci npr. nehajo presti in se umivati, kužki samo poležavajo in niti ne dvignejo glave, takrat je čas, da se vprašamo ali je etično nadaljevati zdravljenje. Vedeti moramo, da lahko s posegi v smislu intenzivne nege, z infuzijami in protibolečinsko terapijo še dolgo vzdržujemo življenje živali, vendar življenje, ki je brez kvalitete za samo žival, brez veselja, brez možnosti za ozdravitev. V takih primerih je evtanazija hudo bolne  živali rešitev tako za žival, kot posledično tudi za njenega lastnika oziroma lastnike, saj vsi neizmerno trpijo. Sama evtanazija se izvede z aplikacijo globoke narkoze bolni živali in potem, ko globoko spi se aplicira še dodatna injekcija sredstva, ki blokira vitalne centre v možganih. Več o tem, kaj lahko storimo z umrlo živaljo, pa v naslednjem prispevku.

Emil Senčar dr.vet.med.

V prejšnjem prispevku sem pojasnil, oziroma skušal pojasniti, kdaj je primeren čas, da svojemu kosmatinčku  prihranimo trpljenje, pri neozdravljivih boleznih, hudih poškodbah, hromosti in ostalih primerih, kjer ne moremo pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja našega ljubljenčka. Sam postopek pri evtanaziji sem že opisal, omenil pa bi še, da je zaželeno in vsekakor etično do same živali, da smo zraven pri tej njeni zadnji poti. Živalca namreč čuti našo bližino in je pomirjena pri prejemanju narkoze in vsekakor ji moramo v teh trenutkih stati ob strani. Večina odgovornih lastnikov malih živali tudi izrazi željo, da so ob svojem ljubljenčku, ko se le ta  poslavlja.  Tudi v Veterinarski bolnici se trudimo omogočiti takim pretresenim in  žalostnim lastnikom, da so v miru ob svojem ljubljenčku v teh zadnjih trenutkih.

Po končani evtanaziji se pogosto pojavi vprašanje, kaj se zgodi s truplom umrle živali, ki ostane pri nas. Truplo se zmrzne in konča v Ljubljani v krematoriju, za živalska trupla.

Na posebno željo lastnikov dovolimo, da svojega ljubljenčka sami pokopljejo doma, saj si nekateri to iskreno želijo in jim to tudi omogočimo. Slednje ni mogoče, če je žival zbolela za katero od nalezljivih kužnih bolezni, oziroma za katero od zoonoz, to je bolezni, ki se lahko prenašajo na človeka. V zadnjem času se pojavljajo tudi pasja pokopališča s celotno organizacijo pokopa živali. Tudi v Mariboru imamo tako pokopališče v sklopu Pogrebnega podjetja Maribor. Vse informacije o najemu groba za živali in o drugem lahko dobimo na internetnih straneh podjetja. Najenostavneje je, da v  internetni iskalec vpišemo: pokopališče za male živali. Precej vprašanj je tudi glede kremiranja oziroma  upepelitve živali.  Obstajajo podjetja, ki nam uredijo vse potrebno za kremiranje, katero pa se izvede v tujini. Eno od takih je podjetje CREMONA iz Litije. Najbližji krematorij za male živali je v avstrijski Lipnici. Skratka, tema o pogrebih malih živali, kremiranju in žarnem pokopu in ohranjanju spomina na umrlega kosmatinčka ni več noben tabu, tudi pri nas ne, v tujini pa je to že stalnica nekaj let.

Omenil bom še neprijetno lastnost evtanazije, to je možnost njene zlorabe in pod pretvezo bolne živali usmrtitev zdrave živali, zaradi najrazličnejših razlogov njenega lastnika. Na žalost se med nami še ljudje, ki imajo takšen moralen in etičen nivo, da se kar odločijo, da ne bodo več imeli svojega psa, ker je ostarel, ali si bodo kupili mlajšega in je starejši odveč in podobno. Taki lastniki začnejo nagovarjati veterinarje in jih prepričevati, kako je njihova žival bolna, trpeča itd. Res je, da so še taki veterinarji oziroma veterinarske ambulante, ki jim ugodijo in usmrtijo žival pod diagnozo neozdravljive bolezni, vendar bodo slej kot prej imeli velike težave s svojo licenco, dovoljenjem za delo in Veterinarsko inšpekcijo, saj so taka dejanja protizakonita in ne ostanejo dolgo skrita. Predvsem ne za to, ker se lastniki na tak način usmrčene živali radi pohvalijo in tudi svojim somišljenikom priporočajo tako ambulanto, kjer brez težav usmrtijo žival.  Lastnik živali potrebuje dokazilo oziroma potrdilo o usmrtitvi psa oziroma poginu,  saj ga le tako lahko odjavi iz registra. Zaradi tega in zaradi zakonske prepovedi, tudi lovci več ne streljajo psov.

Problematika smrti je vedno neprijetna, strašljiva in prežeta z žalostjo in negativnimi čustvi, Tisti, ki smo že izgubili dolgoletnega kosmatega ljubljenčka in  prijatelja, vemo, kako težko in žalostno je slovo tudi pri izgubi živali in kako dolg je čas žalovanja za umrlim kosmatinčkom. Za to pa se veselimo vsakega dne, ko naš naše živali razveseljujejo in osrečujejo in napolnijo s pozitivno energijo in stojmo jim ob strani, ko se od nas poslavljajo in odhajajo v živalska nebesa, kot sem prebral v eni izmed knjig, namenjenih ljubiteljem živali.  

Emil Senčar dr.vet.med. 

Tiroidea, oziroma ščitnica je žleza z notranjim izločanjem in pomembno funkcijo v organizmu. Motnje v delovanju organizma se pojavijo, kadar ščitnica izloča preveč hormonov v kri in še pogosteje, kadar izloča premalo hormonov. Bolezen je sorazmerno pogosta predvsem pri psih, pri mucah pa se pojavlja redkeje. Ščitnica je žleza z mnogoterimi funkcijami, najpomembnejša je uravnavanje presnove. Bolezen, ko žleza proizvaja premalo ščitničnih hormonov se imenuje hipotiroidizem.
Žleza ščitnica leži ob grlu, ima obliko črke H in proizvaja dva ščitnična hormona T3 in T4. Ščitnična hormona vplivata tudi na delovanje drugih zelo važnih žlez v organizmu, predvsem hipofize in hipotalamusa, žlez, ki ležita v lobanjski votlini. Bolezenski znaki so zelo raznovrstni in nespecifični. Pravzaprav ni prav nobenega specifičnega oziroma karakterističnega bolezenskega znaka, po katerem bi lahko trdili, da gre za to bolezen. Ščitnični hormoni vplivajo na presnovo v celicah in pri pomanjkanju le teh pride do motenj presnove v vseh organskih sistemih. Lastniki kužkov obolelih za hipotiroidizmom, najprej opažajo nabiranje telesne teže oziroma debelost pri svojih ljubljenčkih. Pojavijo se številne kožne težave, od srbenja do prhljajaste izsušene kože, predvsem pa kužek močno izgublja dlako. Dlaka lahko na določenih delih popolnoma izpade, drugje pa je povsem redka. Pogosto je rep popolnoma gol in govorimo o tako imenovanem podganjem repu. Zaradi slabe odlakanosti, take živali težko prenašajo mraz. Pri obolelih živalih zelo pogosto najdemo povišan holesterol v krvi, pojavlja se tudi slabokrvnost. Pogosta je tudi bradikardija, upočasnjeno bitje srca. Pri več kot polovici primerov najdemo tudi prekomerno pigmentacijo kože, koža postaja temna, celo črna. Psihično stanje živali se tudi spreminja, pojavijo se znaki duševne otopelosti. Žival se ne zanima za okolico, kot se je nekdaj, pogosto postaja tudi razdražljiva. Zaradi hipotiroidizma se pogosto pojavijo tudi lokomotorne motnje, predvsem težave s šepanjem in hrbtenico.
Najpogosteje obolevajo psi srednje starosti, od četrtega leta dalje in do desetega leta. Prizadete so srednje velike in velike pasme, bolezen je redka pri malih in pritlikavih pasmah.
Izkušen veterinar posumi na hipotiroidizem na podlagi skupka omenjenih bolezenskih znakov in znamenj. Bolezen dokažemo z merjenjem ščitničnih hormonov v krvi, obstajajo tudi hitri testi, vendar so precej nezanesljivi.
Zdravljenje je dokaj preprosto, kužek mora vse življenje dobivati ščitnične hormone v obliki tablet. Zdravljenje je po večini zelo učinkovito in prav prijetno je pogledati kužka po mesecu ali dveh zdravljenja, ko se ponovno bohoti v vsej svoji lepoti kosmatega kožuščka in je normalnega in veselega razpoloženja. Bolezenski znaki izginejo, terapijo s tabletkami pa moramo v večini primerov nadaljevati do konca življenja. Pri obolelih živalih vršimo kontrolo ščitničnih hormonov v krvi dva krat letno in glede na rezultate tudi prilagodimo dolžino in intenzivnost zdravljenja. Živali zelo v redu prenašajo predpisane tabletke, lastnik pa mora vestno skrbeti, da jih redno zaužijejo.

Emil Senčar dr.vet.med.

Več vprašanj razočaranih lastnikov malih hišnih ljubljenčkov se je nabralo z enako tematiko in problematiko in to so alergije. Živali kihajo, kašljajo, imajo izcedek iz očí, nahod, praskajo se po glavi, očeh, po telesu, otresajo z ušesi, ližejo po tačkah in se bi lahko našteval. To vse se dogaja izključno živalim, ki so alergiki in lastniki so pogosto razočarani in nejevoljni, saj se enaka problematika pri njihovih ljubljenčkih ponavlja iz leta v leto ali celo iz meseca v mesec. V tem pomladnem času so manifestacije alergičnih reakcij najizrazitejše, saj v naravi kar mrgoli najrazličnejših alergenov. Narava se intenzivno prebuja, cvetijo najrazličnejše trave in drevesa in zrak je poln cvetnega prahu, kar lahko sami opazimo npr. na avtomobilih, ki so ko stojijo, prekriti z finim rumenim prahom. Atopija se imenuje vrsta alergije, ki je v tem letnem času najpogostejša. Atopija pomeni, da vdihnemo alergen v telo preko vdihanega zraka v pljuča in tako se reakcija prične. Najhuje je, kadar se vzroki za alergično reakcijo seštevajo, vdihanemu alergenu se pridružijo se bolhe, ki pikajo žival po telesu in po možnosti se nepravilna oziroma neprimerna prehrana, ki že sama po sebi povzroča srbež na kozi živali.
Vsa vprašanja lastnikov omenjenih živali imajo skupni imenovalec in to je, ali je možno živali dokončno pozdraviti?
Alergije zdravimo najpogosteje simptomatsko, kar pomeni, da zdravimo simptome oziroma posledice, katere alergije povzročajo. Zdravila so usmerjena v blokado alergične reakcije in kasneje v njeno preprečitev. Prav tako je potrebno pozdraviti škodo, katera je nastala na kozi živali zaradi intenzivnega praskanja. Najbolje in najlažje bi preprečili alergijo, če bi poznali njen vzrok. Prav tu pa se težave začnejo, saj do vzroka ni enostavno priti. Obstajajo najrazličnejša testiranja živali in alergijski kožni testi, ki so bolj ali manj zaneslivi in pogosto zelo težko izvedljivi. Se najprimernejša je metoda, pri kateri odvzamemo kri živali in nato na podlagi ugotovljenih protiteles v krvi v visoko specializiranih laboratorijih v Evropi ugotavljajo vzrok alergije pri naši živali. Naredijo se tako imenovani presejalni testi, pri katerih se zajamejo alergeni okolja, hrane, najrazličnejših trav, dreves, bolh, glivic itd. Ko se ugotovi na kaj je naša žival alergična, se lahko izdela tudi serum, ki desenzibilizira našo žival, kar pomeni, da se le ta več ne odzove z alergijo na določen alergen, kateri je prej grenil življenje njej in prav tako njenemu lastniku. Slabost omenjene metode je še vedno relativno visoka cena, ki je okoli 300 do 500 EU. Vendar je lahko samo to odgovor na vprašanja lastnikov živali, le tako lahko trajno, oziroma za dolgo časovno obdobje preprečimo nezaželeno alergijo pri našem ljubljenčku. Ko poznamo vzrok, se mu lahko izognemo, če pa to ni mogoče, pa žival s posebej za njo narejenim serumom desenzibiliziramo, tako, da se alergija ne ponavlja več.
Emil Sencar dr.vet.med.

Pomlad je končno prišla med nas in zraven prinesla tako kot vsako leto izbruh najrazličnejših alergijskih stanj pri naših kosmatincih. Precej vprašanj razočaranih lastnikov malih hišnih ljubljenčkov se je nabralo z enako tematiko in problematiko. Živali kihajo, kašljajo, imajo izcedek iz očí, nahod, praskajo se po glavi, očeh, po telesu, otresajo z ušesi, ližejo po tačkah in se bi lahko našteval. To vse se dogaja izključno živalim, ki so alergiki in lastniki so pogosto razočarani in nejevoljni, saj se enaka problematika pri njihovih ljubljenčkih ponavlja iz leta v leto ali celo iz meseca v mesec. V tem pomladnem času so manifestacije alergičnih reakcij najizrazitejše, saj v naravi kar mrgoli najrazličnejših alergenov. Narava se intenzivno prebuja, cvetijo najrazličnejše trave in drevesa in zrak je poln cvetnega prahu. Atopija se imenuje vrsta alergije, ki je v tem letnem času najpogostejša. Atopija pomeni vrsto alergične reakcije, kjer pride alergen v telo preko vdihanega zraka v pljuča in tako se reakcija začne. Najhuje je, kadar je več različnih vzrokov za alergično reakcijo, vdihanemu alergenu se pridružijo se bolhe, ki pikajo žival po telesu in po možnosti se nepravilna oziroma neprimerna prehrana, ki že sama po sebi povzroča srbež na kozi živali.
Vsa vprašanja lastnikov omenjenih živali imajo skupni imenovalec in to je, ali je možno živali dokončno pozdraviti?
Alergije zdravimo najpogosteje simptomatsko, kar pomeni, da zdravimo simptome oziroma posledice, katere alergije povzročajo. Zdravila so usmerjena v blokado alergične reakcije in kasneje v njeno preprečitev. Prav tako je treba pozdraviti škodo, katera je nastala na kozi živali zaradi intenzivnega praskanja. Najbolje in najlažje bi preprečili alergijo, če bi poznali njen vzrok. Prav tu pa se težave začnejo, saj vzroka ni enostavno ugotoviti. Obstajajo najrazličnejša testiranja živali in alergijski kožni testi, ki so bolj ali manj zanesljivi in pogosto zelo težko izvedljivi. Se najprimernejša je metoda, pri kateri odvzamemo kri živali in nato na podlagi ugotovljenih protiteles v krvi v visoko specializiranih laboratorijih v Evropi ugotavljajo vzrok alergije pri naši živali. Naredijo se tako imenovani presejalni testi, pri katerih se zajamejo alergeni okolja, hrane, najrazličnejših trav, dreves, bolh, glivic itd. Ko se ugotovi, na kaj je naš ljubljenček alergičen, se lahko izdela tudi serum, ki ga desenzibilizira, kar pomeni, da se le ta več ne odzove z alergijo na določen alergen, kateri mu je prej grenil življenje in prav tako njegovemu lastniku. Slabost omenjene metode je še vedno relativno visoka cena, ki je okoli 300 do 500 EU. Vendar je samo alergološko testiranje lahko zanesljiv odgovor na vprašanja lastnikov živali, le tako lahko trajno, oziroma za dolgo časovno obdobje preprečimo nezaželeno alergijo pri našem ljubljenčku. Ko poznamo vzrok, se mu lahko izognemo, če pa to ni mogoče, pa žival s posebej za njo narejenim serumom desenzibiliziramo, tako, da se alergija ne ponavlja več.

Emil Sencar dr.vet.med.

Kot vsako leto v tem letnem času tudi letos veterinarji beležimo izjemen porast alergij pri malih živalih. Dobili smo tudi več vprašanj s tematiko, ki je v zvezi z alergijami, tudi zaskrbljenost in razočaranje je najti v prispelih vprašanjih, za to bom v današnjem prispevku napisal nekoliko dejstev, ki jih moramo kot lastniki psov in tudi mačk vedeti.
Kot sem že omenil, smo dobili več pisem z vprašanji razočaranih lastnikov malih hišnih ljubljenčkov z enako tematiko in problematiko. Lastniki opisujejo, da njihove živali kihajo, kašljajo, imajo izcedek iz očí, nahod, praskajo se po glavi, očeh, po telesu, otresajo z ušesi, ližejo po tačkah in še bi lahko našteval. To vse se dogaja izključno živalim, ki so alergiki oziroma nagnjeni k alergiji in njihovi lastniki so seveda razočarani in nejevoljni, saj se enaka problematika pri njihovih ljubljenčkih ponavlja iz leta v leto ali celo iz meseca v mesec. V tem pomladnem času so manifestacije alergičnih reakcij najizrazitejše, saj v naravi kar mrgoli najrazličnejših alergenov. Narava se intenzivno prebuja, cvetijo najrazličnejše trave in drevesa in zrak je poln cvetnega prahu, kar lahko sami opazimo npr. na avtomobilih, ki so prekriti s finim rumenim prahom, če stojijo na prostem. In prav ta cvetni prah je alergen in glavni vzrok za težave živali v tem času. Atopija se imenuje vrsta alergije, ki je v tem letnem času najpogostejša. Atopija pomeni, da alergen pride v telo aerogeno, preko vdihanega zraka v pljuča in tako se reakcija začne. Vnetja oči z izcedkom so izredno pogosta pri psih in mucah, prav tako izcedek iz nosu in kihanje. Najhuje pa je takrat, kadar je več vzrokov za alergično reakcijo in se le ti seštevajo. Vdihanemu alergenu se pridružijo se bolhe, ki pikajo živali po telesu in potem še po možnosti nepravilna oziroma neprimerna prehrana, ki že sama po sebi povzroča srbež na koži živali. Vsota vseh omenjenih dejavnikov je močan izbruh alergije pri naši živali.
Vsa vprašanja lastnikov omenjenih živali imajo skupni imenovalec in to je, ali je možno živali dokončno pozdraviti?
Alergije poskušamo vsekakor preprečevati, z zdravili zoper bolhe, ustrezno prehrano, preventivnim stiskanjem ob analnih mešičkov, če pa se zgodi izbruh, jih zdravimo najpogosteje simptomatsko, kar pomeni, da zdravimo simptome oziroma posledice, katere alergije povzročajo. Zdravila so usmerjena v blokado alergične reakcije in kasneje v njeno preprečitev. Prav tako je treba pozdraviti škodo, ki je nastala na kozi živali zaradi intenzivnega praskanja. Najbolje in najlažje lahko preprečimo alergijo, če bi poznali njen vzrok. Prav tu pa se težave začnejo, saj do vzroka oziroma povzročitelja alergije ni enostavno priti. Obstajajo najrazličnejša testiranja živali in alergijski kožni testi, ki so bolj ali manj zanesljivi, vendar v praksi pogosto zelo težko izvedljivi. Se najprimernejša je metoda, pri kateri odvzamemo kri živali in se nato na podlagi ugotovljenih protiteles v krvi zoper alergene laboratorijsko ugotavljajo povzročitelji. Omenjene alergološke teste opravljajo visoko specializirani laboratoriji v tujini. Naredijo se tako imenovani presejalni testi, pri katerih se zajamejo alergeni okolja, hrane, najrazličnejših trav, dreves, bolh, glivic itd. Ko se ugotovi vzrok, na kaj je naša žival alergična, se lahko izdela tudi serum, ki desenzibilizira našo žival, kar pomeni, da se le ta več ne odzove z alergijo na določen alergen, ki je prej grenil življenje in prav tako njenemu lastniku. Prav ta desinzibilizacija organizma je velika prednost, saj se najpogosteje alergenom okolja ne moremo umakniti. Slabost omenjene metode je še vedno relativno visoka cena, ki je med 300 do 500 EUR. Vendar, vedeti je treba, da lahko samo na tak način podamo zanesljiv odgovor lastniku alergične živali glede vzroka alergije pri njegovi živali in tudi njegovo žival ustrezno oskrbimo in pozdravimo.
Emil Senčar dr.vet.med.

Pomlad prihaja in kot vsako leto v tem času narava spodbudi hormonalno aktivnost psov in mačk. Veliko je vprašanj o smiselnosti sterilizacije, kdaj sterilizirati, katera metoda je najboljša, kakšne so lahko posledice sterilizacije in še bi lahko našteval. Tako bom danes opisal sterilizacijo psičk in mačk.

Sterilizacija je poseg, pri katerem se omeji oziroma prepreči reproduktivna sposobnost živali.
Poseg se opravi tako, da se odstranijo jajčniki, maternico pa pustimo nedotaknjeno. Poseg je najbolje opraviti že pred prvo gonitvijo živali, najbolje pri starosti 6 mesecev ali med prvo in drugo gonitvijo. Če ravnamo tako, smo z zanesljivostjo več kot 90 %, preprečili nastanek zločestih tumorjev v mlečni žlezi, v zrelih letih živali. Če tumorjev pravočasno ne opazimo in operativno odstranimo, so le ti nevarna grožnja naši živali, ki ji lahko bistveno skrajša življenje. Sterilizacijo seveda lahko izvedemo tudi v kasnejšem življenjskem obdobju, saj preprečuje še en smrtno nevaren zaplet in to je gnojno vnetje maternice. Po sterilizaciji psičke nimajo več motečega krvavega izcedka in ne privabljajo samcev. Prednosti sterilizacije so še omejevanje rojstev nezaželenih mladičev, ki jih na žalost še vedno marsikateri čudaki kar pobijajo, utapljajo in še bi lahko našteval. Sosedom v bloku v mestu ali na vasi s sterilizacijo svoje psičke prihranimo marsikatero nevšečnost, katero povzročijo goneči se psi, ki se zbirajo v okolici, kjer psička živi in lajajo cele noči.
Poseg sterilizacije se opravlja z minimalno invazivnimi kirurškimi tehnikami, kar pomeni, da je operacijska rana čim manjša, saj je tako tudi bolečinska in stresna obremenitev pacienta minimalna in žival je že drugi dan po operaciji popolnoma normalna in živahna. Pri invazivnem posegu, kjer pa sega operacijska rana čez pol trebuha živali in z mnogo šivi, je po operativno okrevanje precej daljše, žival je v bolečini, rano si želi lizati in možnost komplikacij je bistveno večja. Pred posegom vsekakor svetujem lastnikom psičk in mačk, da preverijo, kako in po kateri metodi bo njihova živalca operirana.
Negativnih učinkov sterilizacije praktično ni. V redkih primerih se predvsem pri pasmah, ki imajo kratke gobčke lahko pojavi inkontinenca, kar pomeni, da jim nekoliko uhaja urin, vendar je težava povsem rešljiva z ustrezno terapijo. Muce z omenjenim nimajo težav. Pri določenih se lahko pojavi debelost, kar lahko zelo uspešno rešujemo z ustreznim hranjenjem živali.
Sterilizacija je poseg, ki ga vsekakor priporočam in z gotovostjo lahko trdim, da je sterilizirana psička, brez nadležne krvavitve in gonitve, prekrasna, čuteča in ljubeča prijateljica v tem vse bolj napornem in stresnem vsakodnevnem življenju.
Vse zgoraj omenjeno velja tudi za mačke, ki se prav tako sterilizirajo pri starosti 6 mesecev. Razlika med psičkami in mačkami je le v tem, da so mačke godne za paritev več krat letno in tako reproducirajo veliko več mladičev.
Naslednjič pa še nekaj vrstic o kastraciji psov in mačkov.

Emil Senčar dr.vet.med.

Poletje je letni čas, ki nam prinaša veliko veselja, čas počitnic, brezskrbnih dni brez šole, čas sprostitve za mlajše, za starejše je poletje lahko tudi čas težav povezanih z visoko vročino. Podobno je pri živalih, pri naših hišnih ljubljenčkih.

Za kužke in muce kot predstavnike hišnih živali je značilno, da v koži nimajo žlez znojnic, razen v šapicah. A1leze znojnice imajo važno vlogo pri reguliranju temperaturnega stanja v organizmu. Z izločanjem znoja pospešujejo hlajenje organizma. Ljudje se začnejo potiti na vročini in si na ta način uravnavajo, nižajo telesno temperaturo. Kužki in muce se hladijo izključno preko jezika. V vročini zelo pospešeno dihajo, zato imajo na široko odprt gobček iz katerega visi velik jezik. Jezik je vlažen in z izparevanjem sline hladi kri, ki teče v jeziku. Jasno je, da tak sistem hlajenja organizma ni učinkovit pri višjih temperaturah. To pomeni, da zelo hitro zataji in lahko pride do zelo nevarnega pregretja organizma, tako imenovane hipertermije in življenjske ogroženosti živali. Izrednega pomena je, da zagotovimo poleti našim živalim zadostno senco oz. možnost, da se umaknejo pred vročino. Tu so predvsem ogroženi kužki pripeti na verigi. Veriga jim onemogoča, da bi se umaknili pred pripeko. Drug primer je, da lastnik pusti psa v avtu, ki ga je sicer parkiral v senci in se napoti v trgovino. V trgovini sreča prijatelja, se zaklepeta, skočita še na kavico. Med tem časom je avto že na soncu. Vedeti moramo, da je že 10 minut izpostavljenosti vročemu soncu za psa zaprtega v avtomobilu že lahko življenjsko nevarno. Če smo bili tako neprevidni, da se nam je to zgodilo, moramo psa čim prej zaviti v mokro brisačo, da ga začnemo hladiti in takoj poiskati pomoč pri veterinarju. Na žalost zelo hitro pride do sprememb v krvi, katere so kljub zdravljenju lahko usodne za žival.Sveža voda je prav tako zelo važna zadeva, ki jo moramo zagotoviti našim živalim v poletni vročini. Vodo moramo v posodici za pitje večkrat zamenjati, da ne postane postana in polna slin. Poskrbeti moramo, da imajo naše živali vodo na razpolago čez ves dan. Če se ponovno vrnemo k kužkom na verigi, se jim pogosto dogaja, da si vodo razlijejo in preden brezčutni in brezvestni lastnik ugotovi, da pes nima vode lahko mine cel dan. Samo predstavljamo si lahko, kakšne muke doživlja kužek, privezan na vročini in še brez vode. Poletni vročini moramo prilagoditi tudi režim prehranjevanja živali. A1ivali v vročini ponavadi ne jedo. Obrok jim ponudimo najbolje pozno zvečer ali zgodaj zjutraj. Obroke lahko količinsko in z tem tudi kalorično zmanjšamo, da dodatno ne obremenimo organizma. To velja predvsem za starejše in bolne živali. Najbolje je da uporabimo briketirano suho hrano, saj se le ta na vročini ne usmradi in pokvari. Kosi mesa, drobovine ali ostanki iz mize so lahko že v 12 urah polni črvov in hudo smrdeči. Vzrok so lahko najmanj driski, bruhanju ali celo mnogo bolj nevarni zastrupitvi z bakterijami, ki so se namnožile v hrani in so lahko vzrok smrti živali.Tudi sprehodi so v poletni vročini krajši. Sprehajamo živali predvsem v ranih jutranjih urah ali pozno ponoči. Čez dan jih peljemo samo na opravljanje fizioloških potreb. Predvsem moramo paziti na starejše in bolne živali. Le te so še posebej ogrožene. Če nam kužek na sprehodu zelo pospešeno in glasno diha in se počasi giblje je najbolje zaključiti sprehod in kužka pustiti, da lenari nekje v najhladnejšem delu stanovanja oz. hiše. Poleti pogosto nastane dilema ali vzeti našega kosmatinca zraven na morje, na dopust. Neizmerno nam bo hvaležen, če ga vzamemo zraven. Zelo redki so tisti, ki se bolje počutijo na čuvanju pri sosedu, znancu, sorodniku ali hotelu za živali, medtem ko njihovo krdelo-družina preživlja dopustniške dni. Seveda moramo temu primerno organizirati potovanje in preveriti ali na mesto kamor potujemo sploh lahko vzamemo žival z nami. Potujemo predvsem ponoči. Super je če imamo klimo v avtu. Če potujemo izven meja Slovenije moramo preskrbeti živali potni list in označiti žival z mikročipom. Vsa navodila si pravočasno preskrbimo pri veterinarju.Če ste pravi ljubitelj, boste za svoje živali lepo poskrbeli. Ne zatiskajmo si oči pred nevestnim sosedom, ki je v tej vročini pozabil na svojega psa. Spomnimo ga, da si kužek zasluži vsaj svežo vodo, če že nima njegove pozornosti.A1elim vam prijetno preživljanje toplih poletnih dni v družbi svojih štirinožnih prijateljev.

Emil Senčar dr.vet.med.

Zaradi nenormalno velikega števila živali, predvsem psov, pa tudi mačk v ambulanti z diagnozo zastrupitve in pogosto nepravilne reakcije lastnikov, bom v današnjem veterinarskem prispevku ponovno napisal, kako ravnati, če naš kužek ali mucek nenadoma postane omotičen, se slini in bruha, ima krče, močno smrdljivo drisko ali pa ga najdemo, ko je že napol v nezavesti.

Zastrupitve, ki se dogajajo v tem letnem času, so večinoma posledica nastavljanja strupenih vab ali namenoma zoper male živali, ker so pač za določene ljudi moteče in na tako nehuman način obračunavajo z njimi, ali pa so vabe nastavljene v naravi zoper določeno živalsko vrsto, kar je tudi skregano z zdravo pametjo, zakonodajo in zelo nevarno za živali in tudi ljudi. Do zastrupitev malih živali pa lahko pride zaradi posipanja prahu proti rdečim polžem in pa škropljenja rastlin z insekticidi, škropljenja proti plevelu, ali uničevanju vegetacije s tako imenovanim »bum efektom«.
Proti polžem imamo na razpolago tako imenovano biološko zaščitno sredstvo, ki učinkovito uničuje polže, ni pa nevarno toplokrvnim živalim in ljudem. Vendar na žalost še nekateri nevestni in neodgovorni ljudje še vedno uporabljajo organofosforne strupe, ki so izredno nevarni. Imena preparata namenoma ne bom navedel. Ljudje, ki jim je vseeno za zaščito okolja, vseeno za živali, ki se prosto gibajo, vseeno za sosedove živali in prezirajo ljubezen, ki jo živalim nudijo lastniki, taki ljudje enostavno in brezvestno potresejo granule strupa po živih mejah, travi, tlakovcih, skratka tam, kjer najdejo rdeče polže. Obstajajo nenevarna sredstva za zatiranje polžev, prav tako jih z rokavico v roki lahko pobiramo in odstranjujemo in še kup drugi možnosti je, kako se lahko polžev znebimo, ne da bi ogrožali druge živali in brez, da bi povzročili psihološke travme in žalost lastnikom živali, ki so zaužile nastavljen strup. Organofosforni strup je zelo nevaren strup, ki začne učinkovati zelo hitro po zaužitju in prizadene živčni sistem in nadalje povzroči okvaro notranjih organov in smrt. Žival se začne čudno, prestrašeno vesti, pogosto je slinjenje in bruhanje. Opazimo tudi drgetanje živali, ki počasi preide v bolj ali manj izrazite krče, takrat se pojavi tudi driska in žival je tako prizadeta, da ne more več hoditi niti stati na nogah. Telesna temperatura se dvigne krepko preko 40 stopinj. Podobno deluje tudi cela vrsta insekticidov, ki jih uporabljamo, kot sem omenil v kmetijstvu in tudi vrtičkarstvu. Tu pride do zastrupitve živali, če le ta vdihuje hlape ob škropljenju, če liže embalažo od strupa, pogosto pa se zastrupi ob lizanju in čiščenju tačk po hoji po travniku, zelenici, vinogradu in podobnem.
Kako ravnati, če se naš kužek ali mucek nenadoma začne sliniti, drgetati in je nemiren in prestrašen. Najpametneje storimo, da čim prej poiščemo pomoč veterinarja. Tukaj moram opozoriti, na veliko napako, ki jo pogosto lastniki zagrešijo in to je, da dajo živali piti mleko. To je najslabše, kar lahko naredijo, saj zaužit strup z mlekom dobesedno porinejo v resorpcijo in presnovo in tako pospešijo njegovo delovanje. Pri živali je najbolje izzvati bruhanje, kar lahko storimo s kozarcem vode, v kateri smo raztopili veliko žlico soli. Žival z vodo previdno zalijemo in se takoj napotimo k veterinarju. Če imamo tabletke medicinskega oglja, jih na silo zatlačimo živali v usta, da jih poje. Prognoza zastrupitve in ozdravitev sta odvisni od količine zaužitega strupa in hitrosti in kvalitete ukrepanja. Če dobimo žival v ordinacijo 24 ur po zaužitju strupa, je prognoza vsekakor slabša, kot če začnemo z zdravljenjem takoj, oziroma vsaj 2 do 3 ure po zastrupitvi.
Če smo toliko neosveščeni, da uporabljamo ekološko sporne preparate za zatiranje škodljivcev, bodimo vsaj toliko razumni in predvidimo možnost, da lahko pride do zastrupitve drugih živih bitij. Uporabimo jih tako, da ne bodo predstavljali nevarnosti za druge, ne tresimo strupa za polže vsepovsod, obvestimo sosede o škropljenju trave, da bodo zaprli svoje živali, skratka zavedajmo se posledic in trpljenja, ki ga lahko s svojim nevestnim ravnanjem povzročimo živalim in tudi njihovim lastnikom. Otroški jok in trpljenje ob nepotrebni izgubi kužka ali muca je kruta in neopravičljiva posledica neodgovornega ravnanja nekaterih nevestnih posameznikov.

Emil Senčar dr.vet.med.

Jože s Ptuja ima 9 let starega črnega srednjega kodra, pri katerem je opazil, da ima na zobeh rumene obloge. Kužek v zadnjem času tudi slabše je in ima kar močan zadah iz gobčka. Zanima ga ali gre za zobni kamen in če ga je mogoče odstraniti brez, da bi dali kužku narkozo.

Nastajanje zobnega kamna je razmeroma pogosta težava pri kužkih, zlasti manjših pasem. Sprva nastajajo zobne obloge, ki se kasneje spremenijo v zobni kamen. Nastajanje zobnega kamna pospešujejo nepravilna prehrana v obliki sladkarij, slaščic, hranjenje s konzervami oziroma z mehko hrano, briketi, namočenimi v vodi in podobnim. Tudi PH in sestava sline ima važno vlogo pri nastajanju zobnega kamna. Nekateri kužki tudi v visoki starosti nimajo težav z zobmi, drugi pa imajo že v rani mladosti zobe obložene in težave z dlesnimi. V zobnih oblogah in zobnem kamnu se zaradi ostankov hrane naselijo najrazličnejše bakterije, katere povzročajo vnetje dlesni in obzobnega tkiva. Iz ust lahko bakterije po krvnem obtoku potujejo tudi v druge organe v katerih lahko povzročijo veliko škode. Življenjsko nevarna je naselitev bakterij iz ustne votline v osrčnik živali, saj je vnetje osrčnika izredno nevarno urgentno stanje in če ni pravočasne ustrezne pomoči žival umre.
Odstranjevanje zobnega kamna se pri psih dogaja v splošni anasteziji oziroma narkozi. V veterinarski medicini uporabljamo vse boljše in manj škodljive narkotike. Večinoma so to narkotiki, kateri se uporabljajo za narkozo pri ljudeh. Za odstranjevanje zobnega kamna uporabljamo tako imenovano kratkotrajno anastezijo, saj je poseg hitro končan in tudi globina anastezije ni velika. Pri posegu uporabljamo ultrazvočni aparat, saj le tako lahko zobe očistimo kvalitetno, brez nevarnosti, da poškodujemo sklenino. Važno je tudi, da očistimo zobe pod dlesnijo, saj tam najraje nastajajo žepi polni bakterij. Izredno važno je, da po čiščenju zobe tudi spoliramo, saj če tega ne bi naredili, se bi se zobni kamen začel takoj ponovno nabirati. Vse to bi bilo nemogoče narediti brez uporabe splošne narkoze, saj kužek ne bi bil pripravljen prenašati tresljajev aparata in visokih vrtljajev turbine za poliranje.
Po odstranitvi zobnega kamna priporočamo redno čiščenje zob in to temeljito vsaj dva krat tedensko. Če nam kužki ne pustijo ščetkati zob, lahko uporabimo posebne encimatske zobne kreme, ki se enostavno iztisnejo v ustno votlino. Preprečujejo nastajanje zobnih oblog in kasneje zobnega kamna.
Gospodu Jožetu priporočam, da pride s kužkom na pregled v ambulanto, kjer bomo kužka pregledali, se pogovorili, opravili preiskave krvi in po potrebi opravili še drugo diagnostiko npr. EKG, da se prepričamo, da je kužek zdrav. Tako bomo lahko sproščeno in brez morebitne nevarnosti očistili zobke kužku in mu tako močno popravili kakovost življenja, lastniku pa omogočili crkljanje svojega ljubljenčka brez motečega smradu iz kužkovih ust.

Emil Senčar dr.vet.med.

V prejšnjem prispevku sem napisal nekaj več o dilemi ali vzeti našega kosmatinca na morje, oziroma dopust ali ne in danes nadaljujem z omenjeno problematiko, ki vsebuje odgovore na vprašanja, ki so jih poslali lastniki psov s počitniško tematiko.

Najprej nekaj več o potovalni lekarni. V potovalno lekarno pri zdravih psih vsekakor sodi pršilo ali mazilo za rane in veterinarski coban samooprijemljiv elastični povoj povoj ali dva. Do poškodbe kože na tačkah lahko zelo hitro pride pri tekanju po skalnatem terenu ob morju, v vodi ali kjer koli drugje. Povoj nam pride prav v primeru krvavitve iz rane, ki jo zavijemo in na tak način preprečimo krvavitev. Kasneje namažemo z mazilom za rane ali nanesemo pršilo po rani.
Pri kužkih, ki gredo na morje pogosto prihaja do driske zaradi nehote popite morske vode, tako, da svetujem, da so v potovalni lekarni tudi tabletke medicinskega oglja ali katere druge tabletke za zaustavljanje driske, ki jih dobimo pri svojem veterinarju. Tudi probiotične tabletke pridejo prav po prebavnih težavah, saj pripomorejo k hitrejši ureditvi prebave.
Potovalna lekarna pri kužkih, ki pa imajo določene zdravstvene težave in so na terapijah, pa morajo vsekakor vsebovati vse potrebno, kar je predpisano za terapijo. Poskrbeti je treba, da nam zdravil ne zmanjka na dopustu. Vsekakor je v redu, da si že pred odhodom na počitniško destinacijo preverimo, kje lahko najdemo veterinarja v primeru hujših težav. To velja predvsem za pse, ki trpijo za alergijami, saj se lahko zgodi, da se začnejo na dopustu prav neusmiljeno praskati in težave ne bomo uspeli umiriti z zdravilom, ki ga imamo zraven
Omenil bi še, da je zraven potovalne lekarne pomembna tudi hrana, kar pomeni, da vzamemo s seboj hrano, ki jo redno uživa naš kužek, saj je lahko zelo neprijetno, če na dopustu ostanemo brez ustrezne hrane in moramo kupovati drugo hrano, katere naš kuža ni navajen. To pogosto vodi v prebavne motnje z driskami in bruhanjem, za to nikar ne spreminjajmo hrane, ko smo na dopustu. Lahko pa tudi prej preverimo, ali se na naši počitniški destinaciji dobi ustrezna hrana ali ne.
Kdaj se odpraviti na pot? Važno, da gre kužek na pot popolnoma tešč. V vročih poletnih dneh svetujem potovanje ponoči in ne v največji dnevni vročini. Res je, da ima avtomobil klimatsko napravo, vendar predstavljajte si, da se zgodi zastoj nekje na hrvaški avtocesti, sredi dneva v največji vročini, preko 35 stopinj in traja celo 2 uri ali več. Pri stoječem avtomobilu v taki vročini lahko klimatska naprava odpove in naš kosmatinec je v smrtni nevarnosti. Vse okrog je samo kamenje in nizko grmičevje, sence ni. Zelo neprijetna in nevarna situacija, raje se ji izognimo in potujmo ponoči, če gremo na daljšo pot. Na poti se večkrat ustavimo in ponudimo kužku vodo za pitje. Pri postanku mu damo tudi čas, da opravi fiziološke potrebe. Imejmo ga na povodcu. Če pa v avtomobilu kuža spi, ga ne budimo in se ustavimo, ko bo buden. Hrane mu ne dajemo med potjo.
Psi morajo za potovanje izven Slovenije imeti veljaven potni list, z veljavnim cepljenjem zoper steklino. Vsekakor naj imajo tudi opravljeno cepljenje zoper kužne bolezni in dobijo naj zdravila proti zajedavcem. Vse to velja za potovanje po EU. Za potovanje v tretje dežele, kot so Srbija, Črna gora, Makedonija in ostale izven EU mora imeti kužek v potni list vpisan tudi titer protiteles zoper steklino. Vsa navodila glede titra dobijo lastniki pri veterinarju. Za vse ostale bolj oddaljene destinacije pa je treba individualno preveriti pogoje, ki jih zahteva določena država.
Ne pozabimo pri prihodu iz morja oziroma iz toplih krajev na zdravila zoper srčno glisto, s katero lahko komar okuži našega psa. Preventiva je preprosta in zanesljiva. Samo tabletko ponudimo za pojesti našemu kosmatincu in smo zanesljivo preprečili morebiten razvoj bolezni. Dobimo jo pri svojem veterinarju.
In še nazadnje o potovanju z letalom. Že pred nakupom letalskih vozovnic se pozanimajmo pri letalski družbi, do katere teže lahko kuža potuje z nami v potniškem delu. Po navadi je to do 8 kg oziroma največ do 10 kg. Če imamo lahko kužka v naročju oziroma pri nogah je še sprejemljivo, vse ostale variante pa so nevarne. Spomnimo se na katastrofo pred kratkim, na francoskega buldoga na letalu v Ameriki, ki ga je lastnica morala zapreti v predal za prtljago po izrecnem nalogu stevardese in je med letom poginil. Potovanje psa v prostoru za prtljago v spodnjem delu letala, v sicer posebej prirejenih kletkah pa vsekakor odsvetujem. Predstavlja hud stres za psa in pogosto pride do smrti psa. Če imamo večjega psa in potujemo z letalom, ga vsekakor raje pustimo doma. Bolje mu bo, kjer koli bo kakor pa v tovornem delu letala, v hrupu in slabo izenačenem pritisku.

Emil Senčar dr.vet.med.

Sladkorna bolezen se strokovno imenuje diabetes melitus in pomeni bolezensko stanje, ki nastopi, kadar naš muc ali kužek ne more porabljati krvnega sladkorja, oziroma nadzirati njegove količine v krvi.

Vzrok je v žlezi, trebušni slinavki (pankreasu), ki leži v vijugi debelega črevesja in proizvaja hormon inzulin, s katerim uravnava nivo sladkorja (glukoze) v krvi. Kadar se izloča premalo ali nič hormona, govorimo o sladkorni bolezni, takrat nivo sladkorja v krvi naraste preko vseh meja in začne se zapleten metabolični proces, ki privede do hudih težav v delovanju organizma in v končni fazi, če se ne zdravi do odpovedi vitalnih organov, predvsem ledvic, jeter in na koncu smrti. Prvi znaki sladkorne bolezni pri živalih so lahko povečano praskanje živali, kar največkrat pripišemo alergiji. V kasnejši fazi bolezni postane žival utrujena, zaspana, oslabela, pije bistveno več vode, kot po navadi in zaradi tega tudi pogosto urinira. Tek je zmanjšan in žival pogosto bruha, izgubljati začne telesno težo. V napredovalih stadijih bolezni se zelo na hitro pojavi zamotnitev leče v očesih, imenovana katarakta. Za lastnika živali je to pretresljivo odkritje, ko opazi, da njegov kužek ali mucek zelo slabo vidi in ima v sredini očesa zenice sivo obarvane. Bolezen so pogosto pojavlja pri živalih s preveliko telesno težo. Vedeti moramo, da mesojede živali niso prilagojene za uživanje prevelikih količin lahko prebavljivih ogljikovih hidratov, tistih z velikim glikemičnim indeksom. Tu mislim na slaščice, čokolado, bombone in ostale sladkarije, ki so popolnoma neprimerna hrana za naše kosmatinčke. Bolezen se pojavlja bolj intenzivno v obdobju po 8 letu starosti živali, lahko pa tudi prej. Sladkorna bolezen se lahko pojavi pri psičkah pred gonitvijo, je hormonalno povzročena in se manifestira kot prava sladkorna bolezen s spremljevalnimi simptomi, vendar se stanje normalizira takoj po končani gonitvi. Podobno je pri uporabi nekaterih zdravil, npr. zdravil zoper alergijo. Omenjena zdravila spadajo v skupino steroidnih zdravil, ki sicer zelo učinkovito umirjajo alergično reakcijo, vendar lahko povzročijo močan dvig krvnega sladkorja in so pri sladkornih bolnikih kontraindicirana. Pogosto se dogaja prav to, da se sladkorna bolezen zaradi praskanja živali zamenja z alergijo in terapija zoper alergijo v takem primeru močno poslabša sladkorno bolezen. Določene pasme so tudi bolj nagnjene k sladkorni bolezni, predvsem samojed, koder, mali šnavcer in še nekatere, čeprav obolevajo tudi mešančki in ostali kužki. Tudi pri mucah je podobno, saj lahko zbolijo vse kategorije muc, pasemske in ostale.
Naslednjič pa več o diagnostiki in zdravljenju sladkorne bolezni pri malih živalih.

Emil Senčar dr.vet.med.

V prejšnjem veterinarskem nasvetu sem se posvetil sladkorni bolezni na splošno, v današnjem prispevku pa nekaj več o diagnostiki sladkorne bolezni in njenem zdravljenju.

Diagnozo bolezni postavimo na podlagi odvzema krvi, v kateri odkrijemo povišan sladkor. Od stopnje povišanja tudi presojamo stanje, prognozo in terapijo bolezni. Trenutno povečan sladkor v krvi še ne pomeni sladkorne bolezni, zelo pomembno je, da je žival resnično tešča pri pregledu krvi. V primeru povečanega sladkorja se dogovorimo za ponovne odvzeme krvi in šele, če je večkrat sladkor dvignjen nad normalno mejo in so hkrati tudi ostali simptomi značilni za sladkorno bolezen, šele takrat lahko postavimo zanesljivo diagnozo. Poznamo dva tipa bolezni. Prvi tip je inzulinsko odvisna sladkorna bolezen, kjer žival potrebuje redne dnevne odmerke inzulina. To pomeni, da ji lastnik daje injekcije do tri krat dnevno, odvisno od težavnosti bolezni. Največ je živali, ki potrebujejo injekcijo inzulina enkrat dnevno. Največkrat uporabljamo inzulin, narejen za živali v injekcijah, le ta je prilagojen bolezenskim stanjem pri živalih, lahko pa uporabimo tudi human (človeški) inzulin. Prednost uporabe inzulina za ljudi je v tem, da je uporaba bistveno lažja, saj je v obliki peres z zelo logičnim doziranjem enot zdravila, kar pomeni zelo enostavno uporabo. Pri inzulinu za živali moramo le tega potegniti v majhno brizgo v ustrezni predpisani količini, kar je zelo pomembno, saj lahko povišanje doze ali neenakomerno doziranje privede do popolnoma nasprotnih učinkov. Potem je treba še natakniti majhno iglo in živali aplicirati zdravilo pod kožo. Ker pa je inzulin za živali prirejen živalim, je stabilizacija krvnega sladkorja hitrejša in uspešnejša kot, če uporabimo inzulin za ljudi. Je videti zelo zapleteno, vendar ni tako. Lastnike živali naučimo pravilnega pristopa k omenjeni terapiji živali in že po nekaj aplikacijah postane aplikacija zdravila rutinsko opravilo. Res pa je, da mora biti žival socializirana in sodelovati pri terapiji. V začetni fazi zdravljenja sladkorne bolezni žival pogosto zadržimo v bolnišnici, saj ji je treba večkrat dnevno meriti sladkor in prilagajati dozo zdravila. Ko se nivo sladkorja v krvi stabilizira, gre pacient v domačo oskrbo s predpisano terapijo in vsemi napotki lastniku.
Drugi tip bolezni je od inzulina neodvisna sladkorna bolezen, kjer bolezen zdravimo z dieto, vzdrževanjem telesne teže, povečanim gibanjem živali. Če smo vztrajni in načelni, lahko naš ljubljenček kljub bolezni živi polno aktivno in srečno življenje. Posebne dietne že pripravljene hrane so izvrstna rešitev za zagotavljane uravnotežene dietne hrane. Dobimo jih v specializiranih ambulantah, predpiše pa jih veterinar.
Sladkorna bolezen je tudi pri živalih pogosta bolezen, ki, če ni zdravljena povzroči resne zdravstvene težave, ki lahko vodijo tudi v smrt živali. Če je pravočasno odkrita in zdravljena, lahko naš ljubljenček živi polnovredno in kvalitetno življenje.

Emil Senčar dr.vet.med.

Problematika pojavljanja krvi v urinu je pri malih živalih zelo pogosta in zelo kompleksna. Vzrokov za omenjeno stanje je res dosti in prav v tem zimskem času imamo precej vprašanj lastnikov malih živali, ki sprašujejo, kako ukrepati v primeru, ko opazijo kri v urinu pri svoji živali. Pozimi, ko zapade sneg, je teh vprašanj največ, saj je na beli snežni podlagi takoj vidna kri v urinu.

Izločanje krvi v urinu imenujemo hematurija, ki se lahko pojavlja kot bolezenski simptom pri mnogih boleznih urogenitalnega sistema. Ker gre za relativno nevaren bolezenski simptom, bom opisal možne vzroke, ki privedejo do izločanja krvi z urinom oziroma do krvavega urina. Hematurija se najpogosteje pojavlja pri močnejših in dalj časa trajajočih vnetjih mehurja, kjer pride do prizadetosti nežne sluznice v mehurju. Začetne znake vnetja mehurja, kot je pogostejše uriniranje in uriniranje po kapljicah, lastnik živali najpogosteje spregleda. To se dogaja še posebej pri popolnoma zdravih samčkih, ki zelo pogosto dvigujejo tačko in spustijo nekaj kapljic urina. Pri tem opravilu samec izpusti nekaj kapljic urina na več mestih med sprehodom in to večkrat ponavlja. Temu ravnanju pravimo, da samček markira (označuje) svoj teren. Podobno se dogaja pri vnetju mehurja, kjer je uriniranje zaradi vnetja pogostejše in količina izločenega urina majhna, kar zavede lastnika, ki misli, da kuža markira, v resnici pa ima kužek zaradi vnetja vseskozi občutek, da ima poln mehur in se zato napenja in zavzema položaj za uriniranje, ter izloča urin po kapljicah. Pri samičkah, ki ne markirajo, prej opazimo, da je nekaj narobe, saj se samička z vnetim mehurjem zelo pogosto postavlja v čepeči položaj za uriniranje in se po uriniranju tudi liže po spolovilu. Prav tako težko opazimo, da je urin krvav, razen, ko žival urinira po snegu. Naslednji pogost vzrok prisotnosti krvi v urinu so kamni v mehurju. Kamni lahko nastajajo zaradi genetske predispozicije, motnje v metabolizmu in nepravilne prehrane psa ali mačke. Zaradi svoje oblike in strukture mehansko poškodujejo sluznico mehurja in sečnice in tako povzročijo lokalno krvavitev v mehurju in urin se obarva rdeče. Povzročijo lahko celo zaporo sečnice, če z mehurja zaidejo vanjo, kar je izredno nevarno in boleče stanje, ki lahko privede do zastrupitve živali z urinom. Problem je še večji pri psih, pri samčkih, ker imajo v spolnem udu kost imenovano os penis in sečnica poteka skozi zožitev na začetku os penis in tam se pogosto naberejo drobni kamenčki iz mehurja in povzročijo popolno zaporo iztekanja urina. Težave pogosto ne moremo rešiti niti s kateterizacijo živali in je v takih primerih potreben takojšni kirurški poseg, ki je zahteven, saj je sečnica zelo tanka in nežna cevka.
Pojav krvi v urinu pri samčkih je lahko posledica vnetja žleze prostate, ki lahko predvsem pri psih v zrelih in poznih letih dela velike težave. Žleza nabrekne, v njej se pogosto pojavijo ciste, ki občasno izločajo kri v sečnico. Značilno za težave s prostato je, da se pojavi kri iz spolovila tudi brez uriniranja. Lastniki psa kar nenadoma opazijo krvave kapljice po tleh, pri podrobnem pregledu pa ugotovijo, da mu kri občasno kaplja iz penisa. Pojav krvi v urinu ali krvavitev iz penisa je pri kužkih vedno resen pojav, ki zahteva takojšen pregled pri veterinarju oziroma veterinarski ustanovi, ki je opremljena za internistično diagnostiko. Pri ugotavljanju vzroka krvavitve si pomagamo z laboratorijem za diagnostiko krvi in urina, RTG slikanjem in ultrazvočno preiskavo. S krvno sliko ugotavljamo prisotnost vnetja, ugotavljamo prizadetost ledvic, kar je izrednega pomena, za določitev terapije. Z RTG slikanjem in ultrazvočno preiskavo pa ugotavljamo morfološke spremembe na mehurju, ledvicah, prostati in ugotavljamo prisotnost kamnov.
Pri samičkah se pojavlja krvav urin pogosto v zvezi z obolenji reproduktivnih organov, jajčnikov in maternice.
Več o vzrokih hematurije še v prispevku naslednji teden.

Emil Senčar dr.vet.med.

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit, sed do eiusmod tempor incididunt ut labore et dolore magna aliqua. Ut enim ad minim veniam, quis nostrud exercitation ullamco laboris nisi ut aliquip ex ea commodo consequat.

Duis aute irure dolor in reprehenderit in voluptate velit esse cillum dolore eu fugiat nulla pariatur. Excepteur sint occaecat cupidatat non proident, sunt in culpa qui officia deserunt mollit anim id est laborum.

V prednovoletnem času obdarovanj si mnogo otrok goreče želi kužka, muco, morskega prašička, hrčka, ptička ali kaj podobnega. Tudi ljudje smo v tem času pozitivno usmerjeni in hitro lahko podležemo prošnji otroka, da bi imel kužka. Treba je vedeti, da marsikatera živalca, ki je prišla pred novim letom v hišo kot darilo, konča v zavetišču za živali ali pa ga čaka še hujša usoda.
Po prvih dneh veselja se novi skrbniki živalce začnejo srečevati z resničnostjo. Na živalco niso bili ustrezno pripravljeni in nimajo ustreznega znanja. Nov kužek nenadoma postane preglasen, kaka in lula po stanovanju, grize čevlje in ostale stvari, med ostalim na primer tudi pilota za televizijo, mucek si kremplje brusi po sedežni garnituri in preprosto se zgodi, da je z novo pridobitvijo preveč dela. Tak kužek zelo hitro postane kandidat za zavetišče. Skrbniki zavetišč se v mesecu januarju srečujejo z navalom, kot ga ni med letom. Velja pravilo, da kužek ali katera druga živalca ne sme biti darilo presenečenja.
Omisliti si kužka je za vsako družino korak, ko pride v hišo nov družinski član z vsemi potrebami in hotenji in vsekakor spremeni ustaljeni ritem, ki je bil do sedaj. Starši morajo skupaj z otroki oceniti ali sploh lahko nudijo ustrezne življenjske razmere za kužka. Kuža potrebuje nego, potrebuje redne obroke hrane, treba ga je voziti na sprehod, treba se je ukvarjati z njim. Tudi stanovanje je potrebno bolj čistiti. Ne smemo pozabiti stroškov in to za hrano, registracijo, veterinarske usluge, saj moramo skrbeti za njegovo zdravje, za preventivo, potem stroški morebitnega šolanja kužka in drugo. Predvsem, pa se mora otrok zavedati, da bo moral žrtvovati kar precej prostega časa za svojega kužka. Kužek nedvomno prinese v hišo veliko veselja, sreče, razigranosti in drugih užitkov vendar se moramo že pred prihodom dogovoriti kdo in v kolikšni meri bo skrbel za njega. Samostojno lahko skrbi za kužka otrok, ki je napolnil 12 do 13 let. Mlajši vsekakor potrebujejo pomoč staršev. Vse to se je potrebno pred nabavo kužka dogovoriti in pogovoriti, da preprečimo kasnejše razočaranje in slabo voljo in posledično veliko travmo za kužka, ker mora v novo okolje, v azil. Nekateri neodgovorni posamezniki take kužke pogosto kar odpeljejo od hiše in izpustijo, češ, saj se bo znašel. Tako dejanje je vredno največjega obsojanja, saj tak kužek nebogljeno tava na okrog prestrašen in lačen.
Torej, novo leto prihaja, obdarujmo se na tisoč možnih načinov, živali pa naj bodo darilo le kot rezultat dobro premišljenih in vnaprej pripravljenih načrtov in družinskih soglasij. Osrečevale nas bodo naslednjih 10 do 20 let in na to se je potrebno ustrezno in dobro pripraviti.

Emil Senčar dr.vet.med.

December se je pričel in pred nami so bučni prednovoletni dnevi, ko pogosto pokajo petarde in ostala pirotehnična sredstva, s katerimi si nekateri popestrijo in po njihovi razlagi polepšajo praznovanje v pričakovanju novega leta. Zakonodaja sicer prepoveduje uporabo pirotehničnih sredstev, pri katerih pride do poka, to je predvsem petard in ostalih eksplozivnih sredstev. Vendar, najverjetneje bo podobno kot vsako leto, da bo pokanje petard bolj ali manj izrazito v blokovskih naseljih, mestnih ulicah in drugje. Zelo bi bil vesel, če temu ne bo tako, saj nepričakovan glasen pok deluje hudo stresno in negativno na mnogo ljudi in prav tako na večino živali. Pri tem mislim predvsem na male živali, na pse in muce, ki živijo z nami v stanovanjih ali na prostem.
Na žalost se veliko število naših malih kosmatinčkov odzove na pokanje petard in raket s strahom, nemirom, drgetom, skrivanjem, tudi bruhanjem in drisko, se pravi z vsemi znaki hudega stresa, ki ima skrajno negativen učinek na našega ljubljenčka. Nekateri psi se na pokanje odzovejo z nervoznim neustavljivim lajanjem, ki je zelo moteče za lastnike in tudi za sosede. Le ti se sicer ne bojijo in niso prestrašeni, so pa zaradi pokanja nervozni, imajo zelo povečan prag vzdražljivosti in se odzivajo še dalj časa po poku bolj intenzivno in burno z motečim laježem. Pogosto so v nevarnosti, ker želijo z zobmi uničiti predmet, ki poka ali se iskri. Pri tem lahko pride do hudih poškodb ustne votline, ko kuža ugrizne na primer v raketo, ki je prižgana in čaka na vzlet. Enako je tudi pri petardah, ko pes prižgano petardo zgrabi z gobcem in mu na to le ta eksplodira v ustih. Precej lastnikov psov se v tem času sprašuje, kako lahko zaščitijo svojega psa pred stresom v teh prednovoletnih dneh?
Pomembno je, da začnemo pravočasno razmišljati o zaščiti, saj je iskanje rešitve tik pred zdajci npr. na silvestrski večer prepozno in neuspešno. Najbolje je, da se lastniki psov, ki so občutljivi na pokanje in se odzovejo s strahom in paniko, posvetujejo s svojim veterinarjem, kako vrsto zaščite bodo uporabili. V uporabi so namreč sredstva na naravni bazi, to so predvsem preparati v obliki tablet in tinkture, narejene iz baldrijana, ki je naravni antidepresiv in deluje proti strahu in tesnobi pri ljudeh in pri živalih. Pomembno pa je, da ga začnemo uživati pravočasno, kar pomeni vsaj 14 dni pred pričakovanimi stresnimi dogodki. Učinki so presenetljivo dobri in povsem brez motečih stranskih učinkov zdravila. Drug način zaščite je uporaba pomirjevalnih tablet oziroma antidepresivov, ali kombinacije obojega in to tik pred pričakovanimi dogodki. Tu gre po večini za tabletke za ljudi in njihovo uporabo lahko pri živalih predpiše samo izkušen veterinar po predhodnem pregledu psa in obveznem pogovoru z njegovim lastnikom. Te tabletke se uporabijo do 12 ur pred omenjenimi težavami in če so pravilno uporabljene in dozirane, lahko pes, ki je drugače plašen in prestrašen, presenetljivo dobro preživi trušč novoletne noči ali podobnih situacij.
Emil Senčar dr.vet.med.